Kdo je lady Nott, gospa, ki je Sončku namenila
26 milijonov
"Doma je vladala dobrota in prišel
je čas, da jo povrnem"
"Če bi morala prositi zase, bi prej umrla od lakote, kot
prosila. Za druge pa mi ni težko. Tudi titule lady nisem nikoli
uporabila zase, zmeraj samo za druge."
Dan
se je začel dobro, ampak najbrž bo spet prekratek, pravi Miloška
Nott, bržkone edina Slovenka s plemiškim nazivom lady. V Vrtičah
pri Kungoti, kjer nastaja Sončna vas Zveze Sonček, se je prepričala,
da je denar, ki ga je njen sklad The Fund for Refugees in
Slovenia namenil izgradnji centra za otroke ter mladostnike
s cerebralno paralizo ali nezgodnimi poškodbami možganov,
v pravih rokah.
Prav pred kratkim je prišla iz Bosne, kjer je njena dobrodelna
organizacija zgradila ali opremila že veliko šol, in se jezi:
"Ne mogu izaći." Kar pomeni, da iz bosanskega jezika
ne more v slovenskega; za to bi potrebovala spet kakšen teden
v Mariboru. Tam se je vse skupaj tudi začelo: sredi druge
svetovne vojne so njenega očeta odpeljali v Dachau, mati je
živela v Italiji in nista imeli stikov. Zanjo je poskrbela
kmečka družina iz Jakoba v Slovenskih goricah, s šestnajstimi
pa je dobila priložnost, da obišče mamo; za očetom je v Dachau
izginila vsaka sled. V nemirnih povojnih časih je v Italiji
prejela skrivno pošto neznanega pošiljatelja. "Ostani
tam, ne vračaj se domov." Z mamo sta bili kakor tujki,
zato je za Miloško poskrbela italijanska princesa. "Predvsem
me je naučila samospoštovanja. "Če se sama ne boš spoštovala,
ne pričakuj, da te bodo drugi ljudje," mi je nenehno
govorila."
Njena italijanska skrbnica je poskrbela, da je dekle dobilo
dobro izobrazbo: v Nemčiji je študirala nemščino in francoščino,
v Cambridgeu angleščino. Tam je spoznala Johna Notta, med
falklandsko vojno britanskega obrambnega ministra v vladi
Margaret Thatcher in enega vodilnih politikov konzervativne
stranke. Po vojni je John Nott zapustil politiko in se vrnil
v bančništvo, kraljica pa ga je nagradila s častnim nazivom
"sir".
Konec osemdesetih je lady Nott po mnogih desetletjih spet
slišala slovensko besedo, Leta 1992 pa je na obisku v rojstnem
Mariboru srečala prve begunce, ki so prihajali iz vojnega
pekla, kar je popolnoma spremenilo njeno življenje: "V
dobrodelnih organizacijah sem sodelovala od nekdaj - skrbeli
smo za ljudi, ki so imeli težave z drogami, za umirajoče v
hospicu..., a nič se ni moglo primerjati z zgodbami o posilstvih,
klanju, pohabljanju, požiganju. Ustanovila sem sklad za begunce
v Sloveniji, Margaret Thatcher je prevzela pokroviteljstvo
nad njim in začeli smo zbirati pomoč za ljudi v begunskih
centrih: medicinski material za bolnišnice, oblačila, obutev,
hrano..."
Da bi se prepričala, da prihaja pomoč na prave naslove,
je sedla tudi v tovornjake, ki so jih vozili neznanci in po
skritih poteh prevažali pomoč bolnicam v okupiranih krajih.
"Bilo me je neskončno strah in ni šlo brez misli "mogoče
je to moja zadnja pot". Spominjam se granat, ki so padale
okoli tovornjaka - planili smo ven, a kam teči, ko ne veš,
kje je minirano? Potem, ko sem se rešila v gozd, sem prav
histerično kričala: "Kaj počnem tukaj? To sploh ni moja
država!" Zelo sem se spremenila v tej vojni, materialne
stvari so postale povsem nepomembne. Družina se je bala zame,
seveda. Nekoč sedem dni ni bilo glasu od mene, ker so nas
Hrvati zadrževali na bosanski meji, doma niso vedeli, ali
sem živa ali mrtva. A svojim otrokom sem že na začetku rekla:
"Imela sem lepo življenje v domu, kjer je vladala dobrota,
in zdaj je čas, da jo vrnem. Že jutri me lahko po naključju
kdo do smrti povozi v mirnem Londonu. Če se mi kaj zgodi na
poti, si recite, da sem naredila vse tako, kot sem morala."
Najmanj energije imam, ko ne delam
Morda bo nekoč v knjigi odkrila zgodbe ljudi, ki jih je poslušala,
o množičnih grobiščih, o otrocih, ki jih je s pomočjo uglednih
poznanstev, včasih pa tudi naskrivaj spravljala čez meje,
o bolnišnicah z ranjenci, o fantku, ki ga je krogla tako nesrečno
zadela, da so bile žive na njem le še oči in ko jih je zaprl,
je bilo, kot da se je tudi svet stemnil.
V Angliji pa je njen plemiški naziv odpiral vrata v televizijske
studie in časopisne hiše, da je lahko spregovorila o genocidu
in se zoperstavila uradnim poročilom, da gre na tleh nekdanje
Jugoslavije za državljansko vojno.
Od kod je jemala energijo? "Leta je treba pozabiti,
sploh ni važno, koliko si star. Z energijo pa je tako: več
kot je trošiš, več je imaš. Najmanj je imam takrat, ko nič
ne delam."
In v vseh teh letih po vojni še ni odnehala. Zdaj njena fundacija
obnavlja ali opremlja šole v Bosni; težko se lotijo velikih
projektov - v fundaciji dela samo šest ljudi - a kjer ne morejo
postaviti zidov, lahko poskrbijo za knjige, računalnike, ogrevanje...
"Do septembra moramo zgraditi glasbeno šolo v Gračanici;
nekdaj je bila zelo znana in iz nje so prihajali mnogi svetovni
glasbeniki, s tem projektom sem trenutno najbolj okupirana."
Največje
razočaranje lady Nott pa je šola, ki jo je fundacija zgradila
v Gornjem Vakufu, kjer živi hrvaško in bosansko prebivalstvo,
za mlade obeh narodnosti. Da bi spet znali in zmogli živeti
skupaj. "Veliko srečanj sem imela s predstavniki obeh
strani in sožitju je dobro kazalo. Zdaj se je vse podrlo.
Ločene vhode imajo za otroke obeh narodnosti, obiskala sem
mlade v hrvaškem razredu: "Nočemo Bosancev v svojih razredih!"
so vpili. Srečala sem se z voditeljema Muslimanske in Katoliške
cerkve. Na muslimanski strani je bila velika pripravljenost,
na drugi nikakršna. Še več, moje krščanstvo in krščanstvo
cerkvenega voditelja v Gornjem Vakufu nimata nič skupnega.
Mirno lahko rečem, da v njegovem hujskanju in sejanju sovraštva
ni nič krščanskega. Od takrat nočem več tja in načrtovanega
vrtca tam ne bomo gradili, ker ne vidim smisla."
"Orati pa ne znam"
Od kod v fundacijo priteka denar? "O, zbiramo ga na
najrazličnejše načine. Prirejamo elitne večerje za 200-300
ljudi, ki udeležbo na njej drago plačajo. Organiziramo prestižne
pasje dirke, pešačimo..." Pešačite? "Ja, s kakšno
firmo ali organizacijo se dogovorimo, da nam bo plačala toliko
in toliko funtov za vsak kilometer, ki ga bomo prepešačile,
in potem gremo na pot.Povabimo prijatelje domov na kavo in
vsak kavo tudi plača. Denar zbiramo v velikih trgovskih centrih
- z lončki hodimo od posameznika do posameznika in prosimo
za prostovoljne prispevke. Dva penija, peni, pol penija...
Včasih smo cele noči štele te novčiče, da smo imele čisto
črne roke, in jih spravljale v vrečice." No, zdi se vsaj
nekoliko nenavadno, da lady z lončkom nabira denar. "Če
bi morala prositi zase, bi prej umrla od lakote, kot prosila.
Za druge pa mi ni težko. Tudi titule lady nisem nikoli uporabila
zase, zmeraj samo za druge." Sicer pa ima lady Nott še
kakšno "nearistokratsko" potezo. Preden se je povsem
posvetila žrtvam vojne v bivši Jugoslaviji, je lastnoročno
skrbela za 160 hektarov veliko posestvo, ki ga ima v Cornwallu.
Na 75 hektarjih je gojila narcise, skrbela za 400 ovac, ki
so vse jagnjile ob njeni pomoči in prav spretno je znala uporabljati
vse kmetijske stroje ter traktorske priključke. "Za to
željo po zemlji je gotovo kriva moja slovenska narava. Rada
imam London, seveda, kjer imam na voljo gledališča, muzeje,
prestižne prireditve... Za božanje duše pa imam Cornwall,
četudi je do posestva šest ur vožnje. Zdaj seveda delam veliko
manj, na traktor pa še sedem. Malo me jezi, da se nisem naučila
orati."
Glorija Marinovič
Fotoutrinki
