T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
Nahajate se tukaj:  
 
 

Naročite se na e-novice

 

Kjer je svet narobe obrnjen


Večer v Nedeljo, 16.10.2017 | avtor: Iza Verdel, foto: Iza Verdel in Jure Vilčnik




Razstava src je z našimi sončki gostovala v Beogradu in (vnovič) navdušila občinstvo. V današnjem nestrpnem svetu, kjer vlada stremenje k popolnosti, si družine z osebami s posebnimi potrebami zaslužijo posebno pohvalo in občudovanje, saj zahteva njihovo življenje ogromno prilagajanja in žrtvovanja.


Minili sta dve leti, odkar sem bila skupaj s sončki (Društvo za cerebralno paralizo Maribor in Zveza Sonček) na nepozabnem štiridnevnem obisku Bosne in Hercegovine, kjer so v Zenici in Kaknju nastopili s svojo nesmrtno gledališko predstavo Razstava src. V hrvaščino je tekst, ki ga je napisal Rok Vilčnik (rokgre), kot Izložbo src, posebej za ta obisk, prevedel znameniti hrvaški prevajalec Luko Paljetak. Senad Muslić iz zeniškega Foruma državljanov, ki je imel takrat veliko vlogo pri organiziranju in obisku Sončka in njegove predstave v BiH, tokrat pa je bil tudi pobudnik beograjskega obiska, je na uprizoritvi predstave v hrvaščini, v Bosanskem narodnem gledališču Zenica, dejal, da je to začetek nečesa velikega. Še kako prav je imel. Razstava src je zatem, v hrvaščini, nastopila še v Varaždinu, nedavno v Beogradu, in ni dvakrat za reči, da ne bo povabljena tudi v Skopje.

Predstava je nastala kot del programa Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 in je rezultat prizadevanja društva Sonček, da se ljudje z invalidnostjo socializirajo in vključujejo v družbo. V slovenščini je bila uprizorjena dvaintridesetkrat in je tudi ena od redkih ostalin mariborskega EPK-ja, ki živi in se razvija.


Terorist z nami na avtobusu


Na vrsti je bil torej tridnevni, ultraintenzivni Beograd. Tja je sončke povabila in jih gostila Zveza za otroško in cerebralno paralizo Beograd, ki je s predstavo in svečano proslavo praznovala šestdesetletnico delovanja, hkrati pa organizirala konferenco društev iz vseh nekdanjih republik Jugoslavije.

Tokrat me vsa logistika, koordinacija in načini, kako vse skupaj, od vozičkov, prtljage, opreme do gibalno oviranih oseb s cerebralno paralizo, spraviti in posesti na avtobus, ni več presenetila tako kot prvič. Se pa nikoli in nikdar ne morem načuditi suverenosti, ubranosti, požrtvovalnosti in dobri volji staršev, asistentov, spremljevalcev, ki opravljajo svoje neprecenljivo delo pri pomoči tem osebam. Vse priznanje! Tudi Tadej, naš voznik dvonadstropnega avtobusa, ki je imel na srečo še kar nekaj prostih sedežev, da smo lahko nanje dali prtljago in tako poskrbeli za večje udobje, je večkrat izrazil navdušenje nad dobro energijo in voljo celotne ekipe in se prav hitro vklopil v njene pre(d)stave.

Na avtobusu proti Beogradu je bila zbrana gledališka ekipa, tokrat malce prenovljena, nekaj staršev, drugih družinskih članov in prijateljev, ki s(m)o skrbeli za moralno podporo igralski skupini in za medsebojno pomoč, pa del snemalne ekipe Rosa Production producentke in režiserke Svetlane Dramlič, ki pripravlja dokumentarec o predstavi in hkrati želi prikazati življenje ljudi s posebnimi potrebami. Kljub dolgi vožnji in dolgem postanku za stranišče, ki ni bilo ravno prilagojeno potrebam ljudem na vozičkih, je vladalo odlično vzdušje, napolnjeno s smehom.

Del snemalne ekipe je bil tudi Bappy Khan iz Bangladeša, ki je v sklopu programa Erasmus končal študij filma v Budimpešti in pomaga pri snemanju dokumentarca. →

Ko ga je Tilen, najbolj radoveden med vsemi, vprašal, kje je doma, in mu je Bappy odvrnil, da v Bangladešu, ga je naš sonček iskreno, čisto mirno, gledajoč ga globoko v oči, vprašal, ali je terorist. Bappy je malce v zadregi, čeprav ni imel nič proti vprašanju, odvrnil, da seveda ni in zakaj tako misli. Ker sem videl na televiziji, mu je odgovoril Tilen. Bappy je bil navdušen nad iskrenostjo, jasnim razmišljanjem, bistroumnostjo, brezkompromisnim izkazovanjem čustev teh ljudi, sploh pa nad njihovo zmožnostjo in željo deliti čustva z drugimi.


Tesla že ve


Nikola Tesla, veliki srbsko-ameriški izumitelj, danes beograjska blagovna znamka, ki so si jo znali prisvojiti Srbi in mu v Beogradu, kjer je bil samo enkrat v življenju na obisku, postavili muzej, v katerem je tudi njegova žara, je nekoč zapisal: "Vsi smo eno. Ljudje smo medsebojno povezani z nevidnimi silami." Nekaj pa že bo na tem, če to izjavi znanstvenik, ki se je ukvarjal z elektriko in magnetizmom in je patentiral več kot 700 izumov.

Tako sem razmišljala, ko sem v vlogi prostovoljne turistične vodnice, ki srbsko prestolnico po spletu usode res dobro pozna, vodila Sončkovo ekipo po beograjskih ulicah in z velikim veseljem delila z njo vse zanimive, sočne informacije. Ko smo prispeli do našega hostla v strogem središču mesta, tri minute hoje oziroma z vozičkom pet do Konja (znamenitega "treffpunkta" Beograjčanov na Trgu revolucije), smo s svojim izkrcavanjem skorajda zaprli pločnik in bili prava atrakcija. Z našo gostiteljico in organizatorko vsega dogajanja, Zvezo za cerebralno in otroško paralizo Beograd, je slovenska Zveza Sonček v dobrih in tesnih odnosih.

Enako velja za preostale tokratne goste, zveze in društva iz nekdanjih republik Jugoslavije (za Hrvaško zvezo društev za cerebralno in otroško paralizo, CeDePe Zagreb, Združenje oseb s telesno invalidnostjo Skopje, Forum državljanov Zenica). Lidija Šestak Zorič, predsednica mariborskega društva Sonček, je ponosna, da sta njihova in beograjska zveza že v preteklosti zelo intenzivno sodelovali. Kot pravi, imajo Beograjčani v posebno spoštljivem spominu Zvezo Sonček in njenega nekdanjega direktorja Jožeta Primožiča, ki jim je posredoval izkušnje dobre prakse nevladne organizacije, pogled na vrednote v socialnem varstvu ter implementacijo teh v programe in storitve. Ta vpliv se v njihovi organiziranosti in izvajanju storitev še danes pozna, njihovi člani in uporabniki pa že skoraj deset let uporabljajo Sončkov športnorekreacijski center v Vrtičah blizu Maribora.


En Sonček za vse


Ko smo se torej izkrcavali iz avtobusa, so nas pred hostlom s celotno ekipo že čakali gostiteljica Dilbera Sarajlić, sekretarka Beograjske zveze, in drugi gostje iz Hrvaške, Makedonije in BiH. Predstavnik Zagrebške zveze je naše izstopanje iz avtobusa ves čas snemal s telefonom in se čudil. Ko sem ga vprašala, kaj je tako zanimivega, saj imajo vendar sami najbrž podobno prakso, je priznal, da je kaj takega pri njih nemogoče, ker njihovi asistenti, spremljevalci ne bi bili pripravljeni vložiti toliko truda in energije, da bi nosili ljudi z avtobusa in spet nanj. To bi deževali pritožbeni mejli na zvezo in dvigovali prah, nam je zaupal. Torej, bravo, naši!

Prav o tej in podobnih temah ter praksah, povezanih s problematiko oseb s posebnimi potrebami in z njihovim vključevanjem, so naslednji dan razpravljali na konferenci o delovanju zvez in društev. Ugotavljali so, da je vsem skupno to, da se spopadajo s težavami pri dolgoročnem financiranju, ob tem ko je pri skrbi za ljudi, socialnem delu, pomembno prav to, da je financiranje trajnostno, saj to vpliva na kvaliteto in kontinuiteto dela. Skupna vroča točka je tudi pomen podzakonskih aktov, ki žal ne sledijo zakonu in praksi.

V pogovoru z Lojzetom Tomaževičem, predsednikom Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, sem izvedela, da bo prihodnje leto Sonček gostil podobno konferenco. "Sonček je z razvojem svoje blagovne znamke, imidžem, naredil veliko delo. Sonček je zveza, a je hkrati tudi prostor, kjer lahko vsi ljudje s posebnimi potrebami najdejo svoje mesto. Kot pravimo, imamo en Sonček za vse. Danes govorimo o Sončku, ne več o cerebralni paralizi, kar je prav, in ponosni smo na to. S svojo blagovno znamko in marketinško filozofijo smo zelo prepoznavni in daleč pred vsemi," je upravičeno ponosen.

Strinjala sva se, da je javnost pri nas še premalo seznanjena s cerebralno paralizo, avtizmom in drugimi oblikami invalidnosti, sploh pa z vključevanjem teh ljudi v družbo. Cerebralna paraliza in tudi druge invalidnosti življenje celotne družine obrnejo na glavo, vendar so tako kot pri vsaki stvari v življenju plusi in minusi. V današnjem nestrpnem, egocentričnem, samoljubnem svetu, kjer vlada stremenje k popolnosti, si družine z osebami s posebnimi potrebami zaslužijo posebno pohvalo in občudovanje, saj zahteva njihovo življenje ogromno prilagajanja in žrtvovanja. Za te, ki jih poznam, lahko rečem, da so polni entuziazma, humorja, volje do življenja, srčni in globoko čustveni. Z dejstvi se je treba sprijazniti, se naučiti in znati z njimi živeti, seveda pa ima tukaj veliko vlogo družba s sprejemanjem, razbijanjem predsodkov in vključevanjem.
Kdo tam poje

Komaj smo se raztovorili in se (raz)zložili po hostlu, že je bil že čas za odhod na avtobusni ogled mesta in večerjo na Skadarliji. Ko se zdaj ozrem, mi nikakor ni jasno, kako se take misije nemogoče sploh izpeljejo. A kjer je volja, je moč, sploh takrat, ko prevladuje še sloga. Z vsemi našimi prigodami bi lahko posneli še en, čisto naš film Kdo tam poje (Ko to tamo peva), kakor se glasi naslov te kultne komedije iz jugoslovanskih časov. Sicer pa se je spet potrdilo, da so Srbi odlični gostitelji. Tudi če nimajo dovolj, te bodo gostili in razvajali kot kralja. Čeprav je proračun njihove zveze, ki nas je gostila, dvajsetkrat manjši od Sončkovega, so nam pričarali in omogočili čudovite tri dni.

Po ogledu Beograda, kjer smo iz avtobusa videli vse, kar povprečnega, z nostalgijo rahlo zastrupljenega Slovenca zanima, od Hiše cvetja na Dedinju, televizijske hiše Pink, stadionov Partizana in Crvene zvezde, hrama svetega Save, razrušenih državnih zgradb iz Natovega bombardiranja leta 1999, Kalemegdanske trdnjave in komaj opaznega spomenika našemu znamenitemu letalcu Edvardu Rusjanu, ki je nesrečno končal v banalni letalski nesreči tam, kjer se Sava izlije v Donavo, nas je čakala Skadarlija. Iz dveh avtobusov smo pri Sebilj česmi, kopiji tiste s sarajevske Baščaršije, izstopali več kot pol ure, zaprli cesto in tako dvigovali pritisk že pregovorno živčnim srbskim voznikom, ki so trobili in grdo govorili o naših mamah in mamicah. Dokler seveda niso uvideli, da gre za posebno izkrcavanje, predvsem pa, da tam stoji policist, ki posebej za nas dela red in vzpostavlja mir.


Vozički na Skadarliji


Gostoljublje, odnos in hrana v restavraciji Velika Skadarlija, ki je sploh edina pogojno ustrezna skadarlijska gostilna za vozičke, tako da smo tam naslednji dan tudi kosili, so bilo res izjemni, noč pa topla, tako da smo se kmalu preselili na vrt, kamor je sijala luna v vsej svoji polnosti. Da ne omenjam tamburašev, ki so nas s starogradskimi pesmimi zazibali v čisto poseben svet, malo pa je bila za to zaslužna tudi dunjevača, žganje iz kutin, za katero vedno rada delam reklamo, da ga je treba pokusiti. Sploh pa sem se morala nasmejati natakarju, ki je bil nad našo odpravo in našim navdušenjem nad to pijačo tako (pozitivno) pretresen, da je izjavil: "Ne moreš vsakega osrečiti. Nisi rakija."


Sonček v Beogradu tudi ko dežuje


K sreči je bil hostel blizu in smo se po večerji vsi odpravili peš, tisti z vozički po vzporedni ulici s Skadarlijo, nekateri pa po mačjih glavah, kot rečejo domačini skadarlijskim tlakovcem. Z Lidijo in Janjo smo debatirale, da bi moral biti en pas Skadarlije prilagojen za vozičke, a smo naposled družno v smehu ugotovile, da bi to prišlo enako prav damam v petah, ki se lomijo po tej znameniti boemski ulici, ki je bila še pozno v noč polna življenja. Nekaj časa nas je celo spremljal pojoči cigan harmonikar, ki mu je Rok plačal za pesem o nekih očeh, da smo jo na koncu zapeli vsak čisto po svoje. Ko sem Roka Vilčnika, ki je dramatik, avtor besedila in režiser predstave, tudi scenarist dokumentarca, ki bo kmalu ugledal luč sveta in prikazal naš Beograd, vprašala po njegovem dojemanju in sprejemanju drugačnosti, mi je odvrnil: "Drugačnosti ni, drugačnost je samo kontrast nečemu. Kot je noč drugačna od dneva, potrebujemo pa oboje, saj je oboje del življenja. Tisti, ki se imajo za bolj popolne, ločujejo od sebe tiste, ki jih imajo za manj popolne. Popolnost je samo neka splošno dogovorjena norma večine." Sploh pa, pravi, se mu zdi brez zveze, da nezaslužno dobiva poklone za predstavo on, češ, "oni so ti, ki naredijo to predstavo".
Ne gre za sočutje

Naslednji dan smo se prebudili v mraz in dež. Igralska ekipa je morala v gledališče na priprave za večerno predstavo, preostali junaki pa smo se kljub groznemu vremenu podali na ogled mesta, po Ulici kneza Mihaila do Kalemegdana, da vidimo združitev Save z Donavo in Meštrovićev kip zmagovalca, ki ima po mnenju večine zavednih Srbov absolutno premalo poudarjeno moškost. Nekaj naših junakov je bilo z vozički, oblečenih v pelerine, preostali, ki lahko hodijo, čeprav težko, pa bi si zaslužili odlikovanje za potrpežljivost in dobro voljo, saj so ta dan prehodili več kot pet kilometrov. Nihče ni niti enkrat potarnal, čeprav sem pri nekaterih opazila sledi utrujenosti in bolečih nog. Navdušenje, veselje in zadovoljstvo, da so v Beogradu, da doživljajo vse to, je zmagovalo. Premraženi smo se v novem nakupovalnem centru pri Kalemegdanu, ki je zrasel čez noč kot goba po dežju, pogreli s kavico ali čajem. Nekateri pa smo poleg kave naročili namesto "čaja od nane" (iz mete), "rakijo od dede", kot se radi pošalijo Srbi.

Čas beži z neustavljivo hitrostjo, sploh, ko je "luštno in fajn". Tako je po programu že sledila Sončkova predstava v Ustanovi kulture Vuka Stefanovića Karadžića, torej moža, ki je zaslužen, da Srbi pišejo, kot govorijo, za pisavo pa imajo cirilico. Razstava src, ki, kot pravi Rok Vilčnik, sploh ni predstava, ampak je tako resničen svet kot tisti, ki ga živimo, je, kakor vsakič doslej, spet sprožila eksplozijo čustev in navdušila občinstvo. Tokrat je vlogo kralja igral profesionalni igralec, Bojan Maroševič iz SNG Maribor, dolgoletni veliki prijatelj Sončka. Predstava, v kateri igralci posredno zastavljajo provokativno metaforično vprašanje, kdo je čuden, drugačen, bebav, nor, in kjer je svet narobe obrnjen, še dolgo po ogledu odzvanja v ušesih in možganih. Gledalci, prepričani o svoji družbeni odgovornosti, ki jo izkazujejo ljudem z invalidnostjo, niti najmanj ne pričakujejo, da bodo na koncu predstave ugotovili, da so igralci pravzaprav naredili uslugo njim. Niti približno nihče ne pričakuje ne take profesionalnosti in resnosti ne občutkov, ki jih predstava sproža v nas. Ne gre za sočutje, gre za samozavedanje. Na koncu nas je, kakor vedno, večina imela solzne oči.


Včasih je potrebno slovo


Lidija Šestak Zorič rada pove, da je za rojstvo predstave zaslužna Nives, ki je imela neizmerno željo, da bi se ponovno obudila igralska skupina, v kateri je tako rada igrala. "Če smo izpeljali celoten projekt, predstavo Razstava src, da bi s tem omogočili eni osebi z invalidnostjo uresničiti njene želje in ambicije, smo ogromno naredili. Seveda je v predstavo na koncu vključenih veliko več ljudi, tako smo presegli vsa svoja pričakovanja in vzajemen občutek je veličasten. Razstava src ne bi bila to, kar je, brez Zlatke, ki je ne samo vodja Sončkovega varstveno-delovnega centra Maribor in amaterska igralka, temveč tudi dobesedno z dušo in telesom rdeča oziroma zlata nit predstave."

Zadnji dan je bil prost za nakupovanje, sonček je spet posijal, čeprav smo zaradi dolge poti in vožnje morali (pre)kmalu odriniti na pot. S prijatelji Ino, Sebastjanom, Natalijo, Andrejo, Matejo, Anjo, zakoncema Ploj, Tilnom, Tinetom in še bi jih lahko naštevala smo se znova nasmejali za nazaj in naprej.

Ena izmed kitic zaključne pesmi predstave poje: "Včasih je potrebno slovo, da znova se srečaš in spet je lepo. Saj za zimo bo vedno pomlad, nikoli ni druga, kot imeti se rad …" Slovo po tako močnem, čeprav kratkem doživetju, polnem dobre energije, dotikov, objemov, smeha, solz sreče, pogovorov, je bilo res težko, a k sreči je bil pred nami Sončkov tradicionalni jesenski kostanjevi piknik v Vrtičah, kjer nam je bilo spet lepo.






< nazaj
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke