Aleksander tehnika

Aleksander tehnika uči samoregulacije in deluje preko vzpostavljanja naravnega odnosa med glavo, vratom in hrbtenico. To je »jedro« telesa, ki podpira moč okončin. Če je glava v določenem razmerju z vratom in hrbtom, celoten psiho-fizičen organizem na njegov optimalen, naraven način.

V sodobni družbi ljudje stalno »stremijo k cilju«, ob naporu doseči cilj pa telo otrpne. Harmonično delovanje glave, vratu, hrbta in okončin je pri tem moteno. Aleksander tehnika tu deluje z inhibicijo (zadrževanjem), z zavestnim zaustavljanjem. V zaustavljanju leži možnost za rast zavesti in zaznave. Temu sledi zavestna, razumska opredelitev za delovanje proti otrpnjenju.

Izvajalci aleksander tehnike so pravzaprav učitelji. Učitelj s svojimi rokami vodi učenca k izkušnji; učiteljeve roke prenašajo na učenca informacijo o koordinirani in dobro delujoči primarni usmeritvi. Njegov tok energije in informacij se vzdolž hrbtenice uravnano aktivira, noge in roke se sprostijo v smeri njegove gibalne orientacije. Poglobljeno dihanje in občutek lahkote gibanja so običajno doživete posledice dela.

---

Iz Sončkove knjižnice:
Alexander Matthias F., The use of the self: Its Concious Direction in relation to Diagnosis Functioning and the Control of Reaction, London: Victoria Gollanz, 1993 (K 456)
Alexander Technik: seminar, Toskana: s.n., 1994 (K 529)