T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
 
 

Naročite se na e-novice

Sprememba terapevtskega pristopa


Premik paradigme od »enega pristopa za vse« do terapevtskega pristopa po »meri posameznika«


Fizična obravnava (the physical treatment) cerebralne paralize je bila do sredine prejšnjega stoletja relativno jasna in enostavna. Lahko bi jo opisali kot »en pristop za vse«, pri čemer se je s pomočjo kirurških posegov prilagajalo mišice udov. Osnovna naloga fizioterapevta je bilo uvajanje opornic in ortoz ter spodbujanje otroka k doseganju razvojnih mejnikov. Sredi dvajsetega stoletja so se pojavili strokovnjaki, ki so menili, da pri osebah s cerebralno paralizo živčni sistem funkcionira drugače in zagovarjali pristop izboljšanja mišičnega tonusa in gibanja, s ciljem izboljšanja funkcioniranja.

 
Trenutno je na voljo množica terapevtskih pristopov in stalno se pojavljajo novi pristopi, ki predstavljajo izziv tako terapevtom kot otrokom s cerebralno paralizo in njihovim staršem. Postavlja se vprašanje kateri pristop je najbolj učinkovit?

Odgovor na to vprašanje moramo iskati v temeljnih znanstvenih vedah, ki se opirajo na klasifikacije in merske pripomočke, ter izhajajo iz potreb otroka in njegove družine z namenom, ustvariti pristop po meri posameznika,  s ciljem njegove optimalne participacije v družbi. Mnoge študije so narejene z namenom dokazovanja, da je nek pristop boljši kot drugi. Veliko bolje bi bilo priznati, da ne obstaja samo »ena prava pot« zagotavljanja ustrezne fizioterapevtske obravnave za osebe s cerebralno paralizo  in se osredotočiti na tisto, ki je pri posamezniku v določenem življenjskem obdobju najbolj učinkovita. Obstaja veliko orodij, vendar izbira pristopa in ustrezna uporaba le-tega zahteva dobro poznavanje narave pripomočka. Izhajati je treba iz znanstvenih spoznanj o bioloških temeljih cerebralne paralize, iz spoznanj razvojne psihologije in procesa učenja, relevantnih študij pristopov ter orisati klinične izkušnje. V središču procesa odločanja morajo biti otrok in njegova družina. Starši so največji strokovnjaki za svojega otroka in njegove potrebe (v družino usmerjeni pristopi). V tem primeru pristop »po meri posameznika« pomeni visoko stopnjo vključenosti končnega uporabnika v samo načrtovanje pristopa.

Za končni uspeh obravnave je nujno postavljanje ustreznih ciljev skupaj z otrokom in družino.
Obstaja nekaj uporabnih pripomočkov, ki so pri tem lahko v pomoč. Sistemi razvrščanja glede na funkcioniranje grobe motorike (Gross Motor Function Classification System), ročnih spretnosti (Manual Ability Classification System) in pred kratkim uvedena lestvica komunikacije (Communication Function Classification System), skupaj s predvideno krivuljo razvoja motorike in otrokovih življenjskih okoliščin (kulturni/ okoljski faktorji), ponujajo dobro osnovo za postavljanje ciljev. Cilji potrebujejo stalno preverjanje in po potrebi prilagajanje, torej je merjenje njihovega uresničevanja naslednja stvar in mora biti rutina vsakega fizioterapevta.

Znanstvena spoznanja iz področja nevro-plastičnosti* jasno predpostavljajo, da vsak pristop potrebuje aktivnega uporabnika, ki prakticira izzivajoče naloge in so zanj smiselne. Mednarodna klasifikacija manjzmožnosti in zdravja (ICF) je spodbudila terapevte k izvajanju terapije na način, ki se osredotoča na aktivnost in participacijo uporabnika. Mnogi terapijo, ki je osredotočena na motnjo, kritizirajo, vendar le-ta postane razumna, če jo vidimo v kontekstu osmišljanja aktivnosti in ciljev.

Doseči učinkovit, pristop po meri uporabnika, zahteva razumevanje nekaterih dejstev. Jasno je, da je cerebralna paraliza v osnovi nevrološko stanje. Zaradi rasti in razvoja celotnega organizma, predvsem mišično skeletnega sistema, je treba upoštevati tako nevrološke kot biomehanske omejitve stanja (npr. spastičnost proti pasivni mišični togosti). Tako kot ravnovesje med nevrološkimi in ne-nevrološkimi (biomehanskimi) faktorji, je prisotna potreba po doseganju ravnovesja med enoročnim treningom in dvoročnim treningom pri otroku s hemiplegijo. Prav tako potreba po terapiji, osredotočeni na otroka in terapiji, ki je osredotočeni na okoliščine; pa tehnološko podprtim pristopom (robot) proti samoiniciativnim pristopom, če omenimo samo nekatere.

Terapija mora biti prikrojena posameznikovim potrebam ter sposobnostim in mora biti konsistentna z razvojnimi in funkcionalnimi cilji;  nikakor se ne smemo omejiti samo na »poškodbo« na biomedicinski ravni telesne strukture in funkcioniranja. Medtem ko formula obravnave ne obstaja, pa poznamo poti evalviranja in dokumentiranja napredka, tako lahko vidimo, kaj je pri nekomu učinkovito in v katerem življenjskem obdobju.

Zaključimo lahko z mislijo, da je fizioterapija pri obravnavi cerebralne paralize v izredno razburljivem obdobju.

Po članku: Margaret Mayston,  From »one size fits all« to tailor-maid physical intervention for cerebral palsy, Developmental Medicine & Child Neurology, vol.53, nov. 2011.

Povzela: Helena Kos

Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke