VZGOJA OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI V DUHU NORMALIZACIJE
Tako kot vsak starš, želijo tudi starši otrok s posebnimi potrebami, zagotoviti vse pogoje za normalno življenje svojega otroka. Kljub temu, pa njihovi otroci imajo mnogokrat nizko samospoštovanje, so pretirano odvisni in trpijo za "skrito invalidnostjo", Kaj torej pomeni normalizacija pri vzgoji otrok s posebnimi potrebami?
1. Normalizacija otroka s posebnimi potrebami pomeni:
- pričakovati čim bolj normalno obnašanje otroka od rojstva dalje,
- uporabljati disciplinske ukrepe tako kot pri ostalih otrocih,
- omogočiti otroku stike z drugimi otroki in ga spodbujati k socializaciji že od malega,
- ravnati z otrokom kot z vsakim drugim in mu omogočiti, da razvije samozavest,
- izpostaviti otroka življenju in vsem aktivnostim v enaki meri, kot vsakega drugega otroka,
- otroka vključiti v inkluzivno šolo, kjer bo lahko v največji meri razvil jezik, normalne vedenjske vzorce in osebnostne lastnosti,
- odvrniti otroka od "prizadetih" vedenjskih vzorcev,
- spodbuditi otroka k sodelovanju v normalnih komunikacijskih aktivnostih in programih,
- spodbuditi otroka k sprejemanju odgovornosti za svoja dejanja,
- spodbuditi otroka, da postane kolikor se da samozavesten,
- pomagati otroku pri prepoznavanju svojih pomanjkljivosti (šibkosti), vendar ne v smislu opravičevanja nenapredka,
- upoštevati, da je otrokovo duševno zdravje prav tako pomembno kot fizični in intelektualni razvoj,
- pri individualnem načrtovanju, službah in programih upoštevati tudi sorojence in starše, dobrobit ter fizično in duševno zdravje vseh,
- ob načrtovanju predšolske, osnovnošolske in srednješolske obravnave imeti v mislih otrokovo prihodnost.
2. Negativne posledice pomanjkanja normalizacije na otroka s posebnimi potrebami:
- otrok postane preveč odvisen od staršev in od tega kako oni zaznavajo potrebe otroka,
- naučijo se "invalidnih" vedenjskih vzorcev; (verjameš da si prizadet in se obnašaš kot prizadeti),
- si ne želijo odrasti in prevzeti odgovornosti za svoje življenje,
- starši so v vlogi tistega, ki dela namesto njega,
- nerealno ocenjujejo svoje sposobnosti; verjamejo, da zmorejo manj, kot v resnici lahko,
- razvijejo pomanjkljive in neprimerne socialne veščine in jezik, da bi se lahko kompetentno vključevali v normalno življenje,
- ne razumejo svoje invalidnosti; vedo samo, da so drugačni od drugih in kot taki, se izolirajo pred svetom,
- pri negi in skrbi ostanejo celo življenje odvisni od staršev in sorojencev,
3. Negativne posledice pomanjkanja normalizacije na starše in sorojence otroka s posebnimi potrebami:
- starši dopuščajo, da so otrokovi rešitelji in začnejo delati namesto njega in ne pričakujejo, da bo delal sam kar zmore,
- starši lahko ob nenehni skrbi "pregorijo",
- starši doživljajo občutke krivde, če njihov otrok doseže manj v smislu akademskih ali materialnih dosežkov,
- velikokrat potlačijo negativne občutke, kar se kaže v kronični jezi, sovražnosti ali zamerljivosti,
- sorojenci se čutijo prikrajšane,
- sorojenci prevzemajo preveč odgovornosti pri skrbi za prizadetega brata ali sestro, zaradi občutka krivde, ker so normalni,
- sorojenci so prisiljeni, da hitreje odrastejo, lahko se čutijo preveč obvezane, so preveč odgovorni, včasih tudi preveč zahtevni do sebe, ker nikoli niso dovolj dobri, da bi naredili njihovo družino srečno,
- sorojenci potlačijo svoje občutke, da ne bi vznemirjali staršev in družine,
- sorojenci se lahko odzovejo tudi z občutkom, da so zanemarjeni in pozabljeni ali pa dobijo pozornost kot dežurni krivci.
4. Prepričanja staršev, ki onemogočajo normalizacijo otrok s posebnimi potrebami
Starši otrok s posebnimi potrebami se lahko hitro znajdejo v nevarnosti, da se bodo začeli na otroka odzivati v skladu z iracionalnimi prepričanji, še posebej takrat, ko se še niso uspešno spoprijeli z otrokovo drugačnostjo in sprejeli otrokove diagnoze.
Nekatera iracionalna prepričanja, ki onemogočajo normalizacijo so:
- Otroku ne smem nikoli ničesar odreči, ker je invalidnost tista, ki otroku odreka normalno življenje.
- Nikoli ne smem siliti otroka k še več, ker se mi smili.
- Moj otrok s posebnimi potrebami mora sprejeti, da bo vedno odvisen od drugih, ki mu bodo pomagali.
- Vse svoje življenje moram posvetiti otroku, ter zanemariti svoje potrebe in občutke.
- Otroci z invalidnostmi potrebujejo "posebno" obravnavo.
- Otrok s posebnimi potrebami ne smemo obravnavati "pretrdo", saj imajo že tako težave in bodo večni otroci.
- Drugi otroci so lahko tako zlobni. Zakaj bi vključevali otroka v tako okolje?
- Zakaj bi mlajšega otroka vključevali v vrtec samo zato ker je prizadet.
- Nikoli ne bom udaril svojega prizadetega otroka, ker se počutim krivega.
- Ne morem kaznovati otroka za plezanje po pohištvu, ko pa do tretjega leta nisem pričakovala, da bo sploh kdaj sam plazil.
- Otroci, mlajši od petih let potrebujejo mamo; samo mama je pomembna za otrokov zgodnji razvoj.
- Staršem, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, ni potrebno ozavestiti čustvenih potreb.
- Nikoli ne smem pokazati jeze v zvezi z otrokovo prizadetostjo in njegovo prihodnostjo.
- Kruto je postaviti otroka kot je moj v "normalen" razred, redno šolo ali šolski avtobus.
- Šola ve kaj najboljše za mojega otroka, zato prelagam vso odgovornost nanjo.
- Otrokovi bratje in sestre bodo po naši smrti poskrbeli za prizadetega sorojenca.
- Nikoli ne bi dal otroka v zavod.
- Raje umrem kot pa pustim otroka trpeti.
- Skrb za prizadetega otroka traja celo življenje, ne glede na fizično in čustveno obremenjenost.
Zgoraj napisana prepričanja so iracionalna. Če kot starši delujejo pod vplivom teh prepričanj, otroci ne bodo mogli doseči svojih potencialov, sami pa bodo za to žrtvovali svoje fizično in duševno zdravje.
5. Kako lahko starši pomagajo otroku doseči čim višjo stopnjo normalizacije
Starši bi se morali nagibati k naslednjim strategijam:
- sprejeti realnost otrokove prizadetosti in realno sliko otrokovih omejitev;
- naučiti se vzgajati otroka kot, da je "normalen";
- zahtevati tudi od prizadetega otroka, da sprejme naravne in logične posledice lastnega vedenja;
- postaviti meje in pričakovanja do otroka ob upoštevanju pravic in potreb staršev in sorojencev;
- postaviti meje, koliko informacij in nasvetov bomo sprejeli s strani strokovnjakov v otrokovo dobro;
- spodbuditi otroka k prevzemanju odgovornosti za dnevne aktivnosti;
- v odnosu do strokovnjakov in v šoli biti zagovornik otroka, ki je vključen v normalnem in inkluzivno okolje;
- posvečati dovolj pozornosti sorojencem in jim zagotoviti, ne glede na okoliščine, dovolj ljubezni;
- zagotoviti ravnotežje, posvečati dovolj pozornosti lastnemu zdravju, vzeti si čas zase, partnerja, družino in prijatelje;
- posvetiti pozornost neuspehu in razočaranjem, ki doživljajo prizadeti otrok in sorojenci, ter jih opogumiti, da to sprejmejo kot življenjsko realnost;
- vse člane družine spodbujati, da izrazijo svoje občutke in poslušajo drug drugega.
Vir:
Povzeto po Lifelong Normalization, Tools for Parents of Children with Special Needs, http: //www.coping.org/copingbook/normaliz.htm
Helena Kos, univ. dipl. psih.
