T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
Nahajate se tukaj:  
 
 

Naročite se na e-novice

 

Nekoč šola kot mavrica


15.11.2012 | vir: članek iz Večera, 6.11.2012

Z Lidijo Šestak Zorič, predsednico mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček


Že pet let je predsednica tridesetletnega mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček - prostovoljno. Mandat so ji letos obnovili za prihodnja štiri leta. Lidija Šestak Zorič je bila od nekdaj socialno, nevladno aktivna, zmeraj, pravi, jo je zanimala neaktivnost družbe, želela jo je popraviti, zato je sodelovala v mladinskih nevladnih organizacijah.

"Moj izziv je ljudem s cerebralno paralizo polepšati in olajšati življenje. Verjamem namreč, da je njihova vrnitev v družbo del naravnega mozaika," še zmeraj se namreč reči dogajajo parcialno, nepovezano, stihijsko, razloži. "In kot starš imaš občutek, da to nikogar ne zanima. Po rojstvu otroka s posebnimi potrebami si soočen z dogajanjem, na katero te ni nihče pripravljal, imaš občutek, da si sam." Govori iz izkušenj, tudi njen sin Peter ima cerebralno paralizo. Njen angažma opazovalca gane, spremljevalec njenih aktivnosti v vlogi Sončkove predsednice vidi predano borko, katere volja presega meje od družbe pričakovanega. In če bi se pri njenem očarljivem videzu zanimanje marsikoga zaskočilo, je tisto, kar je za njim, ves žamet njene neumornosti v boju za pravice tistih, ki se zase ne morejo postaviti, najbolj impresivno. Zmeraj v akciji, z mislimi v bazenu zadev, ki bi jih rada uredila, omogočila slovenskim članom Sončka. Po vzoru tujine, pravi, dobro pozna tamkajšnje ureditve, od tam črpa odločnost, moč, izkušnje in ideje, predvsem pa voljo.

"Potrebujemo zakon, ki bi zagotovil obravnavo od rojstva oziroma od tedaj, ko bi pri otroku obstajal prvi sum na diagnozo, tim, ki bi otroka spremljal, z njim rastel, se sproti izobraževal. Žal pa zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami še vedno čaka na sprejem. Pereč problem in stiska, ki ju trenutno čutijo starši otrok s posebnimi potrebami, ki so končali šolanje ter potrebujejo 24-urno nego in pomoč, sta, da jih nimajo kam dati po dopolnjenem 18. oziroma 21. letu, razen v oddaljene zavode. Želijo, da otroci ostanejo v svojem naravnem domačem okolju, čeprav so starši v službah ali fizično ne zmorejo 24-urne oskrbe. Država ne razpiše že dolgo obljubljene dodatne koncesije za varstveno-delovne centre, čakalne vrste pa so že tako zelo dolge. Sonček si želi odpreti dodaten center, da bi lahko dopoldne za te ljudi poskrbel, vendar brez razpisa koncesij to ni mogoče. Zdaj so ti ljudje prepuščeni starim staršem, sosedom, sorojencem, nekateri jih občasno pripeljejo v obstoječi Sončkov center na Pobrežju, za nekaj ur, kjer je že dolgo prevelika gneča. Ne vem, kako bo, ker bo teh ljudi vsako leto več."


Osebni proračun


Časi se spreminjajo, a zelo počasi, pravi, "nekoč je bilo veliko slabše, starši so otroke skrivali znotraj lastnih hiš, da slučajno ne bi bili videni. A je še toliko prostora za napredek. Skrb za ljudi s posebnimi potrebami bi se morala porazdeliti med starši, osebnimi asistenti in socialnim varstvom v domačem kraju." V Sončku so z zavodom za zdravstveno zavarovanje in mariborsko občino uspeli zaposliti dva osebna asistenta, moškega in žensko, ki pomagata pri osebnih opravilih, negi, hranjenju, kopanju, spremstvu varovancev k zdravniku, na plavanje in koncerte.

Na Švedskem, Danskem in v Veliki Britaniji imajo sprejet zakon o osebni asistenci, poudari in odkima, ko pomisli na septembra v slovenskem parlamentu zavrnjeno ureditev osebne asistence pri nas. "V Veliki Britaniji imajo denimo tudi 'personal budget', neke vrste osebni proračun, oziroma 'voucher', ki temelji na zadovoljevanju dejanskih potreb in kjer se oseba sama ali preko nekoga, ki jo zastopa, odloča, kako bo porabila denar na način, ki bo najbolj odgovarjal njenemu življenjskemu stilu. Obliko financiranja preko 'personal budgeda' bodo 2014. široko zastavili na področje zdravstva in socialnega varstva tudi za otroke s posebnimi potrebami," ilustrira stanje na Otoku. Prav angleško ureditev so si namreč minuli mesec varovanci ogledali pobliže, 15 staršev in nekaj strokovnjakov je za tri dni obiskalo London, obiskali so sorodno društvo Scope. "Slednje ima po Otoku 250 dobrodelnih trgovin, le v Londonu 80. Prvo so ustanovili leta 1970, odtlej jim lahko podariš oblačila in reči, ki jih ne potrebuješ." Zadeve se odvijajo v pravo smer, društvo Sonček je namreč od mariborske občine pod zelo ugodnimi pogoji najelo prostor v Vetrinjski ulici v središču mesta, kjer bodo predvidoma decembra odprli trgovino.

Angleško "sorodnico" Scope finančno podpira država, 20 odstotkov prihodkov pa pridobijo z donacijami, dobrih 18 milijonov funtov, od katerih je 7 milijonov individualnih donacij manjših zneskov. Scope je ustanovitelj več šol za otroke s cerebralno paralizo, ponuja zelo široko paleto storitev, denimo pomoč na domu, v stanovanjskih skupnostih, dnevnih centrih in pomoč pri vključevanju na trg dela, kar počnejo s 3500 zaposlenimi in sodelavci. "Sicer je v Britaniji trend odpiranja socialnih podjetjih (zakon o socialnih podjetjih smo pred kratkim dobili tudi pri nas), ki jih na veliko podpirajo tudi britanske banke, ki želijo tudi s tem popraviti svojo omajano podobo v družbi," pristavi predsednica.

Zelo koristen, poudari, je bil tudi obisk Rainbow School, ene od najbolj cenjenih londonskih neodvisnih specializiranih šol za otroke in mladostnike s spektroavtistično motnjo. "Kot veliko novost smo doživeli dejstvo, kako velik poudarek dajejo učenju otrok s težavami pri komunikaciji z znakovnim jezikom makaton. Tudi sami smo naredili prve korake, da bi uvedli takšen način učenja komunikacije pri nas."


Izjemni rezultati


Najbolj jih je navdušil obisk nove, kot sami pravijo, prve prave inkluzijske šole v Veliki Britaniji, "ki ni tako zahtevna stvar v strokovnem pomenu, kot se sliši. Znotraj ene stavbe sta vseljeni dve šoli - šola za otroke s posebni potrebami in redna šola (The Brook School in The Willow School). Vsaka ima svojega ravnatelja, vsak od njiju je obdržal svoj celotni šolski tim. Nobena od šol nima primata, delujeta enakopravno, da se ne bi poslabšal standard ene ali druge." Želi si, da bi takšne šole bile realnost tudi v Sloveniji. Nekoliko natančneje opiše ureditev, ki jih je med njihovim obiskom tako zelo navdušila: "Šola je urejena tako, da je na eni strani hodnika redni razred s 30 otroki brez posebnih potreb, na drugi strani pa razred s šestimi avtističnimi otroki. Naprej sta spet dva redna razreda, ki jima sledi razred s štirimi učenci s težjo in težko obliko cerebralne paralize na vozičkih, kjer ima vsak učenec svojega asistenta. Pouk poteka ločeno, otroci iz obeh šol se srečujejo in družijo pri glasbenih in likovnih urah, dramskih krožkih, vrtnarjenju, pri krožkih priprave hrane, na zunanjih igralih, vsi imajo hkrati kosila v jedilnici, lahko pa otrok iz posebnega programa, če pokaže sposobnost, obiskuje predmet redne šole, denimo matematiko. Ugotavljajo, da so rezultati izjemni, otroci pa sami (po)kažejo odprtost in pripravljenost za sožitje in sprejemanje drugačnosti."



Taja Kordigel


< nazaj
2020 2021 2022
maj junij julij
p t s č p s n
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 1 2 3 4
 
E-trgovina
Najbolj brano

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

 
 
 
 
 
 
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke