T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
Nahajate se tukaj:  
 
 

Naročite se na e-novice

 

FLUID: Nataša Ornik, zaposlena v Varstveno-delovnem centru Sonček v Mariboru


Večer, 01.10.2016 | avtor: Bojan Tomažič

Pri Sončku bom kupil še več hišk


Draga Nataša,

​ob dnevu mobilnosti sem te opazoval, kako si se po Štukljevem trgu v Mariboru peljala z električno rolko. "Le kako bo zavrla?" sem se spraševal v skrbi zate in druge, mimo katerih si vozila, a ti je dobro šlo. Si dokazala, da si spretna tudi pri tem, čeprav nisem dvomil. Med sončki v Sončku moraš na različnih lokacijah, kjer delaš, biti okretna, kajne?

Sem spremljal, kaj vse ste v mariborskem Sončku v zadnjem času naredili in česa vse ste se lotili. Na stavbi so zamenjani streha in okna, imate urejeno terapevtsko sobo, trgovino z rabljenimi predmeti in družabni prostor. Denar zbirate tudi s prodajo rabljenega pohištva in manjših predmetov. Vsak od vas iz ekipe ima svojo vlogo, prispeva svoj delež.

Trgovina z drobnimi rabljenimi izdelki na Pobrežju je skrbno urejena kot galerija, predmete iz stekla, porcelana, keramike, lesa, knjige, posodo, lestence, luči in drugo tudi z veseljem sprejmete od darovalcev. Poleg te trgovine imate trgovino tudi v Vetrinjski ulici v središču mesta, tam je že za manj kot evro mogoče dobiti zanimive in koristne reči. V trgovini člani ob pomoči prostovoljcev asistentov prodajajo izdelke, večinoma gre za rabljena oblačila in izdelke za dom. Prav tako ponujajo izdelke, ki jih izdelujejo izključno uporabniki v varstveno-delovnih centrih. In teh tudi pri meni doma, še posebno v decembru, nikoli ne manjka.

Začel sem s tem, kar vsi vidimo, delo pri Sončku pa je še veliko več. Pri delu z ljudmi mora človek biti - človek. Velikokrat si verjetno že slišala koga reči, da je predsodke težje razbiti kot atome, rek, ki ga pripisujejo Einsteinu, in bi bilo dobro, da bi ga vsi ozavestili. Pri odnosu do otrok s posebnimi potrebami je po odzivih v javnosti že veliko bolje, kot je bilo, se mi zdi, čeprav vsaka kriza poskrbi za to, da vsak vse bolj razmišlja o sebi. In kar je najhujše, država, ki ima vedno več, za ljudi s posebnimi potrebami ne bi nič dala. Dajejo za orožje, za velikanski in požrešni politični aparat, sami sebi izvoljeni predstavniki ljudstva režejo velike kose kruha, tu pa je treba zbirati denar za nujno operacijo otroka.

Vsaka oseba na tem svetu ima svoj dar. Vsak človek je bil narejen zato, da izživi sanje, ki so v njem. Najbolj žalostna izguba je, če živimo na zemlji kot letalo, ki ni nikoli poletelo. Tudi to si citirala na svoji facebook strani in lepo je pri človeku zaslediti takšne misli. Posebno če jih zmerom zaviješ v optimizem. Zdaj namreč vsi samo jamrajo. Saj vem, da je razlogov veliko, a tarnanje nikoli ne uredi stvari. To so vaši sončki že spoznali in tudi vi, ki jim stojite ob strani. Da je smeh brezčasen, da domišljija nima let in so sanje večne, je tudi nekdo rekel in se povezuje z vami, ki delate čudeže, čeprav so že mnogi na svetu poskušali dokazati, da jih ni.

"Bi imeli svojo hiško? Nič lažjega, naročimo jo pri Sončku," zdaj rečem povsod, kjer je le mogoče. Sončkom, tebi in vsem, ki vam ni nič težko, dvigujem palec navdušenja. Bodite še naprej (tako) dobri!

Bojan Tomažič


Kaj v življenju je pomembno


Dragi Bojan,

ja, lahko bi rekla, da je moj življenjski moto Vse je mogoče in nič ni nemogoče. Sem človek, ki ima rad življenje, ljudi, nove izzive in dogodivščine. Po pripovedih moje mame sem že kot majhna deklica brez problema in strahu ogovorila gospoda ali gospo ter podelila polovičko Intesove žemljice s pariško klobaso. Zdaj sem odrasla oseba in še zmerom brez sramu in strahu pristopim k ljudem in stvarem. Tako me je tudi električna rolka zamikala, zelo. Just do it, mi pravi notranji glas. Navkljub mladeniču, ki me je opozoril: "Gospa, samo …." "Ja, ja," sem odgovorila. "Seveda na lastno odgovornost. Nič bat‘, ne bom prišla s tožbami in odvetniki."

To je stavek, ki ga večkrat ponovim tudi učiteljicam svojih otrok. Žal mi je vseh staršev, ki to počnejo in grozijo učiteljem in šoli. A se ne zavedajo, da s tem svojemu otroku ne delajo dobro, v bistvu ga s tem ohromijo in naredijo le to, da ne zna razmišljati s svojo glavo in odgovarjati za svoja dejanja. Tak otrok se ne more izraziti v vsej svoji edinstvenosti, ugotoviti svoj namen in realizirati svoje življenjske vloge.

Aja, električna rolka. Seveda je šlo. Kot zmeraj. Sem malo pomislila, novembra bo 16 let, odkar sem preko javnih del prišla k Sončku. Zveza Sonček je neprofitna, nevladna in nepolitična, nacionalna invalidska organizacija. Vanjo se združuje petnajst regijskih društev za cerebralno paralizo, Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, Sonček - Športno društvo cerebralne paralize in Sončkov klub. V društva se združuje več kot 4000 oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev in strokovnih sodelavcev.

Zaposlena sem v Varstveno-delovnem centru Sonček Maribor na Pobrežju. Večina zaposlenih nas je bila pred redno zaposlitvijo v programu javnih del. V tem času nekakšnega preizkusa se pokaže, ali je zaposlitev zanj sploh primerna. Veliko ljudi je prišlo in tudi odšlo. Nekateri so se zlomili na koncu, drugi so že na začetku odkrito povedali, da tega enostavno ne zmorejo. Tudi dobri prijatelji, za katere se ja izkazalo, da to niso. Resnica vedno zmaga in pride na plan. To je de facto. Zelo veliko pa jih je ostalo z nami, četudi ni bilo možnosti zaposlitve. To so zdaj naši prijatelji, prostovoljci, spremljevalci … Torej, pri nas v mariborskem Sončku velja, da zmoremo vse, marsikaj in še več in nič nas ne ustavi.

Spomnim se svojih začetkov, ko smo ustanovili gledališko skupino Odpisani z igro Kralji in lopovi. Nastopali smo zaposleni in uporabniki. Uporabniki so naši sodelavci, osebe z različnimi invalidnostmi, ki so zaposleni pod posebnimi pogoji in so uporabniki Sončkovih storitev. Kasneje smo s pomočjo takrat še civilnih vojakov ustanovili glasbeno skupino The Kripls. Posrečeno ime, kajne? Vse te aktivnosti potekajo seveda ob rednem delu v naših delavnicah z glino, lesom, voščilnicami in dnevnimi prevozi. Vsak naš kos je unikaten in narejen s skupnimi močmi.

Leta 2013 smo se ponovno podali v gledališke vode in uprizorili igro Razstava src. Na premieri smo poželi glasen aplavz in potem odlične kritike. Gostovali smo po vsej Sloveniji. Če oder ni bil dostopen s klančino, smo se znašli po svoje. In seveda je šlo. Povabljeni smo bili celo v Zenico. Hej, to pa je nekaj! Odlična igra, z življenjsko tematiko in edinstvenim sporočilom. Vsa srca so enaka in kdo ve, katero je čigavo.

Čeprav na začetku, ko se je pojavila ideja o igri, nisem želela sodelovati. Vedela sem, kaj to zame pomeni, koliko truda, časa in napora. Ko sem bila še mlajša oziroma smo bili vsi mlajši, je vse skupaj potekalo veliko lažje. To ni bila naša služba. Sonček je bil stil življenja. Zdaj je drugače. Sem nekaj let starejša, mama dveh šolarjev. Vse skupaj mi je predstavljalo enostavno prevelik napor. A ponovno sem bila izzvana. Nov izziv. Seveda sem pristala. Tokrat v vlogi glasbenega tehnika in lučkarja. Pojma nisem imela, kaj in kako delati. A sem se naučila, premagala svoje strahove in uspelo je. Če verjameš in zaupaš v sebe, potem verjameš v ljudi in ves svet okoli sebe.

In spet smo tu. Sonček - eden za vse. Kako resničen je ta stavek, kajne Bojan? A na žalost ne mislijo vsi tako. Nekateri ljudje, ljudje s predsodki, ki se ozirajo za nami, ki nam namenjajo hladne poglede ali sploh ne, grde besede in nas pošiljajo iz ulice v zaprte prostore. To smo doživeli. Velikokrat. Mnogokrat pa tudi pretirano sočutje. Tudi tega ne želimo. Kdo je zdaj tukaj hendikepiran? Je to nekdo na vozičku, ki se trudi, da doprinese nekaj svetu in predvsem sebi? Ali je invalid zdrav človek brez hendikepa, ki ima vse možnosti in izbiro, a vseeno obsoja in je poln predsodkov? Dragi Bojan, verjamem, da odgovora ni treba zapisati, kajne? Vse premalo se ljudje zavedamo, kaj v življenju šteje. Edino, kar tukaj zdaj šteje, so pogled v oči, nasmeh, objem, dotik, iskrenost, poštenost, delavnost, ljubezen - najprej do sebe in potem do drugih. Tega ti ne more odvzeti nihče, ne da se kupiti, se ne pokvari, ni v garanciji, to si ti in je večno. To je v tebi, ne glede na to, kakšno telo imaš. In moje mnenje je, da bi morali te tabuje in predsodke razbiti že v zgodnjem otroštvu. S sodelovanjem vrtcev in šol, ne samo s Sončkom, ampak z različnimi invalidskimi organizacijami. Jih obiskati, se pogovarjati in soustvarjati. S takšnimi projekti bi otroci hkrati ozaveščali tudi svoje starše. Otroci so kot goba, ki pivna. Vse. Dobro in slabo. Zakaj jim ne bi pokazali poti, kjer so enake možnosti za vse. Skratka, moja izkušnja, vsako leto ob dnevu odprtih vrat ali kadarkoli povabim - prej vrtec, zdaj šolo, da se udeležijo naših prireditev. To je krasna oblika ozaveščanja otrok in mladih ter hkrati staršev in razbijanja predsodkov. Letos imamo dan odprtih vrat 5. oktobra med 10.30 in 14. uro. Naša vrata so resnično odprta za vse, zatorej se vidimo, da nas spoznate in utopite strahove o drugačnosti.

Spomnila bi še na eno prekrasno obliko sodelovanja in integracije. To so Sončkove počitnice za otroke, mladostnike in odrasle, za zdrave in tiste z invalidnostjo. To so enotedenski termini, ki zajemajo veslanje, plezanje, kopanje, izlete, druženje, ples, petje in še in še. Tu nam pomagajo prostovoljci, dijaki, študenti, nezaposleni in starejši, ki sodelujejo z uporabniki. Bojan, si zamisliš, da en teden 24 ur na dan preživiš s svojimi sodelavci? To seveda ni dopust, temveč delovna obveznost. Mi to počnemo, skupaj. Vsako leto. Pred časom tudi večkrat na leto. Posebna in edinstvena izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak človek. Ne zato, da bi cenil sebe še bolj, temveč zato, da bi ugotovil, da ni važno, ali hodiš ali se voziš, da je pomemben samo posameznik. Ljudje bi definitivno manj tarnali ali pa sploh ne bi več. Tu se stkejo iskrena prijateljstva in vezi, ki obogatijo življenje. Skratka, še en že slišan rek. Ljubezen je most med Zemljo in Nebesi. In ja, to je moje vodilo. Do vsega.

Ne želimo usmiljenja, pomilovanja, želimo odkrit pogled in enakovredno obravnavo. Samo hoditi ne moremo. Desna in leva polovica ne delujeta po normativih. Normativih? Čigavih?

Bojan, da ne bo pomote. Zaradi tega, kar delam, nisem mega svetovljanska oseba. Tudi jaz imam krizne dneve, tudi leta. Dejstvo pa je, da svoje strahove in pomisleke izrazim. Velikokrat preveč burno, brez razmišljanja. Ampak enako priznam napako in se opravičim. To vedo vsi, tudi sodelavci. Žal svet ne deluje po meni. Delam na sebi in odnosih. A vendarle, morda resnično ni zaman miselnost, da naj bi človek po sedmih letih menjal službo. Zdaj teme o številu let in menjavi partnerjev ne bi načela. Preobsežna tema, se strinjaš Bojan?

Ampak zase, zase vem. Povem svoje mnenje, predvsem v obraz, pokažem svoja čustva in občutke (za veliko večino preveč), zaupam in verjamem. Od zelo svetovljanskega človeka sem dobila krasen nasvet, ki je še samo potrdil mojo eksistenco. LJUBI ŽIVLJENJE.

S tvojim pismom si mi dal veliko misliti. Na kratko sem preletela zelo obsežne teme. Morda pa še kdaj. Bojan, lepo mi bodi in sva na liniji.

Pozdravček

Nataša


< nazaj
2021 2022 2023
december januar februar
p t s č p s n
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6
 
E-trgovina
Najbolj brano
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

 
 
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke