Epilepsija je ena izmed najpogostejših bolezni v nevrologiji in je prisotna skoraj pri polovici oseb s cerebralno paralizo. Zaradi svojih značilnosti predstavlja resen medicinski in socialni problem. Vzroki nastanka in simptomi bolezni so izrazito raznoliki. Pojem epilepsija izvira iz grške besede »epilepsi« – napad, pomeni kronično okvaro celic možganske skorje, ki iz različnih razlogov postanejo preveč vzdražljive in se odzivajo s sinhronimi izbruhi električnih impulzov, ki se kažejo kot epileptični napadi.
Diagnozo epilepsija postavimo na osnovi več napovednih znakov, ki se povežejo v celoto. Prvi in najpomembnejši je, da je epileptični napad en simptom, epilepsija pa je bolezen, najpogosteje kronična, pri kateri se epileptični napadi ponavljajo.
Epileptični napadi
Epileptični napad je simptom opisanih motenj in je odvisen od tega, na katerem mestu v možganih se pojavlja. Med napadom se lahko pojavijo mišični krči, motnje tipa, vida, voha ali sluha in tudi določena stopnja motnje zavesti. Poznamo dve osnovni skupini napadov: generalizirane (s popolno motnjo zavesti) in parcialne (brez motnje ali z delno motnjo zaveti). Med generaliziranimi napadi so najpogostejši veliki napadi (grand – mal) s popolno izgubo zavesti in krčenjem mišic, med katerimi oseba pogosto pomodri, se ugrizne v jezik ali pomóči ter majhni napadi (absence), ki se najpogosteje pojavljajo v otroštvu in se kažejo s kratkotrajno prekinitvijo dejavnosti in zazrtostjo v kak predmet. Najpogosteje jih odkrijejo, ko otrok začne hoditi v šolo. Druga skupina so parcialni napadi, pri katerih je videz napada odvisen od lokacije epileptičnega žarišča v možganih. Napadi so lahko motorično gibalni napadi (krčenje ali zaviranje prizadetih mišic), senzorični (občutek otrplosti ali mravljinčenja) ali senzomotorični napadi.
Zdravljenje epilepsije
Glede na to, da epileptični napadi bolj ali manj poškodujejo možgane, je zdravljenje bolezni od samega začetka življenjsko pomembno. Med napadi lahko pride do poškodb zaradi padca, do prometnih nesreč, utopitve in podobnega. Zdravljenje se začne po tem, ko bolnika obravnava splošni zdravnik družinske medicine in zdravnik specialist nevrolog ali nevropediater epileptolog. Epilepsijo zdravimo z ustreznimi zdravili, zelo redko tudi z ustreznimi kirurškimi posegi. Pogosto je potrebna pomoč psihologa in psihiatra. Tudi nefarmakološki konzervativni ukrepi so lahko pomemben del zdravljenja fotosenzitivnih in refleksnih epilepsij (izogibanje vzročnim dejavnikom). Uporabni so tudi za bolnike, ki ne želijo jemati zdravil in nasprotujejo operaciji.
Vrsta zdravljenja je odvisna od tipov napada in rezultatov preiskav. Bolnik potrebuje redne zdravniške kontrole, ker se pogosto dogaja, da je treba čez čas zdravilo zamenjati. Sicer je pa napade v 70% primerov mogoče povsem obvladati.
Tako kot vsa druga zdravila imajo tudi protiepileptična v določenih okoliščinah neželene stranske učinke. Nekatere neželene učinke, kot so občutek zaspanosti in utrujenosti, se da odpraviti s pravilnim odmerkom zdravila. Ti so občutek utrujenosti ali zaspanosti, ki se pojavljajo ob uvajanju zdravila. Neželeni učinki, ki niso odvisni od odmerka zdravila in se redko pojavljajo, so izpuščaji, hujše motnje krvne slike in okvara jetrnega delovanja. Tem bolnikom zdravnik ponavadi predpiše protiepileptično zdravilo s povsem drugačno kemično sestavo.
Epileptični napadi – nasveti za ravnanje ob napadu
Prva pomoč ob velikem (grand – mal) epileptičnem napadu:
- Iz bolnikove bližine odstranite vse predmete, ki bi ga med napadom lahko poškodovali.
- Glavo mu podprite z mehkim predmetom (blazino, torbo, zvito obleko).
- Odpnite mu srajčni ovratnik, odvežite kravato.
- Po prenehanju konvulzij položite bolnika v bočni položaj (spodnja noga iztegnjena, spodnja roka za telesom).
- V usta mu ne dajemo ničesar, zato da bi preprečili, da bi se ugriznil v jezik, niti mu na silo ne odpiramo ust.
- Bolniku med napadom v usta ne vlivamo nobene tekočine, dokler se mu povsem ne povrne zavest.
- Bolnika med napadom ni priporočljivo držati; krčev ne poskušamo na silo ustaviti.
- Preverite podatek o točnem začetku napada – zaradi ugotavljanja časa njegovega trajanja.
- Vedno počakajte z bolnikom, da pride k zavesti. Ponudite mu pomoč in po potrebi pokličite strokovno medicinsko pomoč.
Kdaj je potrebna zdravniška pomoč:
- če se je napad zgodil v morju, bazenu,
- če upravičeno sumimo, da oseba sicer nima epilepsije,
- če ne vemo ali gre res za epileptični napad,
- če si oseba po napadu zelo počasi opomore,
- če je imela napad nosečnica ali bolnik s sladkorno boleznijo,
- če ima bolnik motnje dihanja,
- če se je bolnik med napadom telesno poškodoval,
- če je bil napad daljši od 5 minut,
- če se je naslednji napad pojavil takoj za prejšnjim,
- če se bolnik tudi po koncu napada ne osvesti.
Kdaj zdravniška pomoč ni potrebna?
- če je napad krajši od 5 minut,
- če se bolnik osvesti brez novih napadov,
- če se bolnik med napadom ni poškodoval.
Življenje z epilepsijo
Drži, da se napadi lahko pojavijo kadarkoli, brez posebnega povoda. Pri številnih osebah pa se pojavljajo ob določenem času v 24 urnem ciklusu ali jih izzovejo nekateri vzročni dejavniki. Zato moramo poznati okoliščine, v katerih se znajde posameznik pred napadom in ki so lahko z njim vzročno povezane. Na ta način napadi ne bodo več povsem nepredvidljivi, morda jih bo možno tudi preprečiti. Najpomembnejši dejavniki, ki lahko izzovejo napade, so lahko neredno jemanje zdravil, pomanjkanje spanja, pitje prevelikih količin alkohola in večji telesni ali duševni stres. Pri nekaterih ženskah so napadi lahko povezani s hormonskimi spremembami med menstrualnim ciklusom. Obstajajo tudi specifični provokativni faktorji, ki vplivajo samo na nekatere osebe. Najbolj znan je učinek bliskajoče svetlobe, ki se pojavlja med gledanjem televizije in v diskotekah. Pri posebno občutljivih ljudeh lahko povzročijo napade tudi nekatere vrste hrane in pijače.
Večina otrok in odraslih z epilepsijo lahko kljub bolezni živi povsem običajno življenje. Okoli 90% otrok z epilepsijo obiskuje večinske šole. Le tisti, ki imajo dodatne nevrološke težave (psihične, motorične, senzorne), hodijo v šolo s prilagojenim programom ali so vključeni v centre za vzgojo in izobraževanje. Odrasle osebe z epilepsijo se lahko zaposlujejo. Pomembno je oceniti tveganje za negativne posledice, ki bi jih lahko povzročil epileptični napad med delom. Kot za vse ljudi, je tudi za tiste z epilepsijo zdravo rekreativno ukvarjanje s športom. Pri športu je potrebna previdnost: izogibanje večjim obremenitvam pri visokih temperaturah, plavanje v družbi z dobrim plavalcem, ki obvlada reševalno tehniko.
Tu je še nekaj koristih nasvetov, ki lahko vsakdanje življenje posameznika z epilepsijo naredijo prijetnejše in varnejše:
V KOPALNICI:
- vrata naj se odpirajo navzven; ne zaklepajte jih (obesite napis »zasedeno«)
- tuširanje je bolj varno kot kopanje v kadi,
- med tuširanjem prepevajte, da bodo stanovalci vedeli, da je z vami vse OK,
- bolniki s pogostimi napadi se morajo med kopanjem/tuširanjem dodatno zavarovati (poseben podlage, stoli s pasovi,..)
- izogibajte se uporabi električnih pripomočkov (sušilca za lase, električnega brivnika,…) blizu vode.
V KUHINJI:
- če je le možno, kuhajte in uporabljajte električne aparate v prisotnosti sostanovalcev,
- uporabljajte plastične krožnike, skodelice in kozarce,
- ko delate z nožem ali perete posodo, uporabljajte gumijaste rokavice.
V SLUŽBI:
- sodelavce seznanite z možnostjo napada in kako vam lahko pomagajo,
- izogibajte se stresu in čezmernemu delu,
- nosite zaščitno obleko, ki ustreza vrsti napadov in delu, ki ga opravljate,
- v omari imejte rezervno obleko, da se boste lahko po potrebi preoblekli.
V HIŠI:
- tla in pohištvo naj bodo prekriti z mehkimi materiali,
- obložite ostre robove pohištva ali kupite pohištvo z zaobljenimi vogali,
- okoli mest z odprtim plamenom, grelnikov, radiatorjev postavite ščitnike,
- kadar ste sami, se odpovejte kajenju in prižiganju ognja,
- posebej previdno uporabljajte likalnik in druge električne aparate,
- izogibajte se vzpenjanju na stol ali lestve, še posebej če ste sami v hiši.
