Cerebralna paraliza ni progresivna motnja. Sama poškodba v možganih ne bo napredovala, stanje se ne bo slabšalo. Lahko pa nenormalni mišični tonus, ki spremlja cerebralno paralizo, privede do komplikacij, zaradi katerih se stanje lahko slabša. Stalna napetost in spastičnost mišic ne vpliva samo na zmanjšano funkcioniranje samih mišic, temveč lahko povzroča tudi težave v skeletnem sistemu – težave s sklepi, ligamenti in tetivami, ki podpirajo mišice; torej gre za ortopedske težave. Najpogostejše ortopedske težave so izpah kolka, kontrakture in skolioza.
Izpah kolka (dislokacija kolka)
Močno zategovanje mišic okrog kolkov včasih povzroča delni zdrs stegnenice iz kolčnega sklepa. Tendenca k zdrsu sklepa stegnenice iz kolka imenujemo subluksacija, trajni premik iz sklepa pa dislokacija ali izpah kolka. Subluksacija je prisotna pri 75% otrok s spastično obliko cerebralne paralize, posebej so k temu nagnjeni posamezniki s težko kvadriplegijo.
Subluksacija in dislokacija kolka sta boleči in povzročata znatne težave z mobilnostjo, pozicioniranjem, higieno in skoliozo. Bolečino lahko povzroča degenerativni artritis (vnetje sklepa) ali kronična spastičnost. Lajšamo jo lahko z zdravljenjem artritisa.
Kirurg ortoped bo s pomočjo rentgenske slike ugotovil stopnjo zdrsa kolka pri pacientu. Da bi preprečil dislokacijo, se lahko odloči za kirurški poseg. Če je otrok star med 3 in 8 let, bo kirurg opravil posege vezane na mehka tkiva (mišice, živce, tetive,…). Po petem letu otrokove starosti lahko predlaga osteotomijo, operativni poseg, s katerim bo spremenil kot med stegnenico in kolkom. Menjava kolka pride v poštev šele, ko drugi ukrepi niso več učinkoviti.
Ukrivljenost hrbtenice (skolioza)
Skolioza ali nenormalna ukrivljenost hrbtenice se pojavlja pri približno 15% do 30% oseb s cerebralno paralizo. Do tega stanja privede neenaka napetost mišic vzdolž hrbtenice. Skolioza lahko nastane tudi zaradi nepravilnega položaja in drže, na primer, če ima oseba navado naslanjati se samo na eno stran (invalidskega vozička) ali ima izpah kolkov. Skolioza povzroča ukrivljenost hrbtenice v obliki črke S ali C.
Če se skolioza ne zdravi pravilno, lahko vpliva na otrokovo držo in ravnotežje ter sposobnost hoje, celo na funkcioniranje srca in pljuč. Skolioza lahko pritiska na kožo hrbtenice in hrbta ter povzroča preležanine. Zato je pomembno, da zdravnik ortoped redno spremlja ukrivljenost hrbtenice otroka ali odraslega s cerebralno paralizo. Ortoped bo ugotavljal tudi morebitne deformacije hrbta in reber.
S pravilnim položajem in ustrezno vadbo, po navodilu fizioterapevta, se lahko ukrivljenost hrbtenice izboljša ali vsaj prepreči poslabšanje. Ustrezno oblikovani vložki za naslon vozička lahko izboljšajo držo, saj podpirajo hrbtenico. Ustrezne podloge za sedenje prav tako preprečujejo preležanine. V začetnih fazah skolioze lahko ortoped predpiše elastični trak, ki ga otrok nosi okoli trupa in s tem prepreči slabšanje skolioze. Pri hudih skoliozah je potreben operativni poseg. Hrbtenica se učvrsti v pravilni položaj s pomočjo žičk (segmentna hrbtna instrumentacija) ali s fiksiranjem vretenc. Operacije se ne izvaja dokler hrbtenica raste, razen, če so respiratorne težave tako hude, da je operacija nujna.
Kontrakture
Konstantno zategovanje mišic včasih privede do skrajšanja mišic, kit ter sklepnih ovojnic (hrustanca v sklepih). Če nekatere mišice v sklepu vlečejo močneje kot druge, sčasoma ta neuravnoteženost privede do nadaljnjega skrajševanja in nepravilnega položaja sklepov. To skrajševanje mišic in drugih tkiv (z ali brez neparalelnosti sklepov) imenujemo kontrakture. Pri otrocih s cerebralno paralizo kontrakture nastajajo zaradi omejenega mišičnega gibanja ali močne spastičnosti. K dodatnemu poslabšanju mišičnega ravnotežja prispeva tudi naprezanje otroka. Otroci, ki so se jim kontrakture v kratkem času poslabšale, so v določenem obdobju hitro rastli.
Kontrakture v splošnem omejujejo gibanje otroka ali odraslega s cerebralno paralizo. Če se pojavljajo na spodnjih okončinah, vplivajo na držo in zmožnost hoje. Na primer posamezniki, pri katerih se pojavlja skrajševanje mišic in kit na nogah, ponavadi stopajo po prstih. Ta motnja se imenuje »ekvinus« in je posebej pogosta pri osebah z diplegijo in hemiparezo. Prav tako se lahko pojavi tudi deformacija fleksije (upogiba) – gre za nenormalno ukrivljene kolke, kolena in gležnje. Fleksija lahko privede do ukrivljene drže, ko oseba stoji ali hodi in tako vpliva na ravnotežje. Kontrakture posameznih mišic kolena lahko povzroča prekomerno raztezanje kolenskega sklepa nazaj, kar posledično povzroča degenerativni artritis in bolečine. Poleg tega napetost aduktorjev stegna povzroča kratke korake, ozko bazo podpore in celo križanje nog (če gre za močno napetost). Kontrakture se najpogosteje pojavljajo pri osebah s spastično diplegijo in kvadriplegijo in se razvijajo počasi tekom let.
Kontrakture zgornjih okončin vplivajo na posameznikovo sposobnost prijemanja, spuščanja in manipulacije s predmeti. Spastičnost mišic dlani sčasoma vodi do deformacije »palca v dlani«. Tak položaj dlani otroku otežuje rokovanje s predmeti, poleg tega pa so možne tudi infekcije dlani, saj je otežena higiena stisnjenega dela. Možne so tudi deformacije upogibanja zapestja in komolca. Deformacija upogibanja komolca lahko vpliva na posameznikovo sposobnost doseganja in uporabe hodulje. Kontrakture zgornjih udov so najpogostejše pri ljudeh s spastično hemiparezo. Mišice prstov, zapestja, komolca in ramena postajajo sčasoma vse bolj napete.
