Otroci s cerebralno paralizo imajo pogosto težave na področju gastrointestinalnega (prebavnega) sistema. Prebavni trakt vključuje usta, požiralnik, želodec, črevesje in ostale organe kot so žolč, jetra in ledvice. Prebavni trakt omogoča razgradnjo hrane, ki organizmu daje potrebno energijo za aktivnost. Poleg tega omogoča tudi izločanje odpadnih snovi iz telesa.
Problemi, ki se lahko pojavijo pri osebi s cerebralno paralizo, so lahko oteženo žvečenje, sesanje in požiranje, problemi s prebavo in izločanjem. Če se te težave pojavljajo dalj časa, lahko privedejo do slabe prehranjenosti s hranili, ki jih telo potrebuje, zato je pravočasno in primerno ukrepanje nujno.
Refleksi ust (oralni refleksi)
Pogostost cerebralne paralize je med 2 in 4 primerov na 1000 rojstev (Yeargin – Allsopp, 2011 – pregled večih raziskav). Z razvojem medicine in preživetjem zelo zgodaj rojenih otrok in tistih z
V prvih mesecih življenja ima otrok zelo malo nadzora nad lastnimi gibi, večina reakcij telesa je kontrolirana z refleksi. Pri otrocih s cerebralno paralizo lahko ostanejo primitivni refleksi prisotni še mesece in leta po tem, ko pri zdravih otrocih že izzvenijo. Zaradi tega imajo mnogi težave pri žvečenju, sesanju in požiranju:
- Refleks ugriza – povzroča krčevito zapiranje ust (ko se npr. žlica dotakne dlesni ali ust)
- Refleks davljenja – povzroča, da se otrok začne dušiti, ko se mu nekaj dotakne žrela ali jezika
- Reakcija potiskanja jezika – povzroča, da otrok potiska hrano iz ust, ko se ta dotakne jezika.
Če so te rekacije premočne, lahko zelo otežujejo hranjenje in povzročajo, da postane proces hranjenja frustrirajoč, vnos hrane pa nezadosten. Poleg tega lahko privedejo do resnih težav kot so davljenje, vdihavanje hrane v pljuča ali slab kontakt spodnje in zgornje čeljusti.
Če otroku oralni refleksi povzročajo težave, se obrnite na logopeda ali fizioterapevta, ki bosta pomagala pri desenzibilizaciji ust in ga naučila pravilnega premikanja hrane v ustih in požiranja.
Vračanje hrane iz želodca v požiralnik (gastroezofagealni refluks)
Če otrok pogosto pljuva, se davi in duši, kašlja ali bruha, je možno, da ima gastroezofagealni refluks. Pri otrocih s cerebralno paralizo je zelo pogost. Pojavi se, ko popusti sfinkter (mišična zapora) med želodcem in požiralnikom in povzroči, da se hrana iz želodca vrača v požiralnik, včasih celo v usta.
Refluks lahko privede do mnogih komplikacij. Želodčna kislina lahko poškoduje stene požiralnika in povzroči bolečine, krvavitev ali vnetje požiralnika (ezofagitis). Nevarnost, ki preti takemu otroku, je tudi pljučnica, kot posledica vdihavanja delčkov hrane v pljuča.
S posebnimi tehnikami je možno gastroezofagealni refluks preprečevati. Pogosto pomaga že, če otrok dobi manjše obroke hrane ali mleka. Mlečni nadomestek poskusite zgostiti z žitaricami. Pomaga tudi, da otroka po obroku postavite v napol ležeč položaj.
Strokovnjaki kot so logoped, specialni pedagog, fizioterapevt ali delovni terapevt vam lahko svetujejo in pomagajo najti najprimernejši način hranjenja vašega otroka. V težjih primerih je potrebna pomoč specialista gastroenterologa. Gastroenterolog lahko predpiše dodatne diagnostične preiskave in na osnovi tega ustrezno zdravljenje. V nekaterih primerih je potreben celo kirurški poseg, s katerim se mišična zapora med želodcem in požiralnikom utrdi. Alternativna možnost je kirurška vstavitev gastro stome. Otroka se tako hrani s tekočo in kašasto hrano preko cevke neposredno v želodec.
Zaprtje (opstipacija)
Večino otrok in odraslih s cerebralno paralizo vsaj občasno pesti zaprtje ali pa je praznjenje črevesja neredno in oteženo. To se zgodi, ker imajo trebušne mišice pri otroku s cerebralno paralizo previsok ali prenizek mišični tonus, kar vpliva na oteženo kontrakcijo trebušnih mišic. Tako se ne doseže ustreznega pritiska za izpraznjenje črevesa. Nekateri otroci tudi nimajo občutka pritiska na blato, ki bi jim dal signal za kontrakcijo mišic. Dodaten faktor, ki vpliva na zaprtje, je tudi premalo telesnega gibanja.
Če otroka pesti zaprtje, se to kaže z naslednjimi simptomi: napenjanje med izločanjem blata, bolečina v trebuhu, poškodbe in krvavenje iz danke, slab apetit, otečen ali trd trebuh. Zaprtje lahko pri otroku povzroči tudi strah pred izločanjem.
V večini primerov proti zaprtju vsaj delno pomaga sprememba v prehrani. Prehrana naj vsebuje veliko sadja, zelenjave in žitaric ter veliko tekočine. Vse to mehča blato in s tem olajša praznjenje črevesa. V primeru, da je pri otroku prisotna intoleranca na laktozo in ima premalo encimov za razgradnjo le-te, lahko pomaga zmanjšan vnos kravjega mleka. Zdravnik lahko predpiše mineralno olje, s katerim se namaže otrokovo črevo in različna odvajala. Stalna uporaba odvajal se odsvetuje. Tudi pred nakupom odvajal, ki so na voljo v prosti prodaji, se posvetujte z zdravnikom.
Če gre pri otroku za dolgotrajno zaprtje, je nujen pregled pri pediatru ali gastroenterologu. Samo strokovnjak lahko oceni, ali je zaprtje morda stranski učinek zdravil, ki jih otrok jemlje (npr. antikonvulzanti, zdravila z dodatki železa). Zdravnik lahko svetuje tudi praznjenje črevesja s pomočjo klistirja, svečk ali odvajal, glede primernih razmikov med izločanji ter možnih spremembah prehrane.
Infekcije sečil (uro – infekt)
Otroci s cerebralno paralizo so trikrat pogosteje podvrženi infekcijam sečil kot drugi. Ta vrsta infekcije nastane zaradi bakterij, ki se nahajajo v urinu in se začnejo razmnoževati.
Infekcije sečil povzročajo povišano telesno temperaturo, bruhanje, drisko, nezadostno pridobivanje telesne teže, bolečine v trebuhu, pogosto in boleče mokrenje. Če kroničnega vnetja sečil primerno ne zdravimo, lahko to privede do poškodb ledvic. Pri nekaterih otrocih s cerebralno paralizo je infekcija sečil posledica kroničnega zaprtja, v nekaterih primerih pa tudi zaradi slabih higienskih pogojev.
Nekateri otroci imajo zaradi težav s kolki in zaradi krčev težave pri umivanju medenice. Težave z motoriko prav tako otežujejo brisanje zadnjice brez umazanja sečnih izvodil, kar lahko povzroči vnetje sečil.
Zdravnik infekcije sečil zdravi z antibiotiki. Pomaga tudi pitje veliko tekočine, ki izpira bakterije iz sečil. Blagodejno vpliva sok brusnic, ki spreminja ph v sečilih in oteži razvoj bakterij. Infekcije lahko preprečujete tudi s pogostejšim umivanjem in pogosto menjavo plenic. Zelo pomembna je ustrezna higiena po opravljeni veliki potrebi. Vsekakor pa mora pogoste infekcije sečil zdraviti specialist urolog.
Težave s kontrolo mehurja
Kontrola mehurja zahteva koordinirano uporabo večih mišic – trebušne mišice, diafragme, mišic medeničnega dna ter mišice zapiralke, zato se otroci s cerebralno paralizo ponavadi naučijo samostojne uporabe stranišča šele med 3. in 10. letom starosti.
Če otrok pri navajanju na samostojno uporabo stranišča očitno kasni, je treba obiskati urologa. Urolog bo lahko izključil morebitne anatomske nenormalnosti, ki bi lahko vplivale težave s kontrolo mehurja. Prav tako bo ugotovil težave v delovanju ledvic in mehurja.
Urolog ali pediater bosta tudi svetovala glede strategij, ki bodo otroku pomagale pri obvladovanju inkontinence. Včasih so učinkovite tudi tehnike nagrajevanja otroka za »suhe« dneve in noči s pohvalami, nalepkami, zvezdicami in podobnimi nagradami. Uporabiti je možno »bujenje s pomočjo elektronskega alarma«, ki se vključi ob stiku s prvo kapljico urina in na tak način opozori otroka, da mora na stranišče. Kot pomoč drugim strategijam se lahko uporabijo tudi zdravila.