Otroci in odrasli ljudje s cerebralno paralizo imajo posebne težave v percepciji, njihovo perceptualno funkcioniranje je slabše v primerjavi z vrstniki. Veliko težav imajo v vidni percepciji, kajti za pravilno percepcijo je nujno povezano delovanje centralnega živčnega sistema in receptorjev.
Težave v percepciji in v perceptivno motoričnih sposobnosti lahko razdelimo v štiri skupine:
1. Vidno perceptivne oz. vidno prostorske motnje
Vidno – perceptivne motnje pomenijo oslabljeno sposobnost za zaznavanje prostorskih odnosov. Gre za težave pri določanju odnosov med objekti in položajev objektov v prostoru. Otroci, ki trpijo za tovrstno motnjo, imajo precejšnje težave pri ugotavljanju, kateri od dveh predmetov je nad, pod, levo, desno, bližje, dlje od drugega. Pri učenju bodo takemu otroku delale težave naloge, ki zahtevajo primerjave predmetov in prostorske abstrakcije. Pri branju imajo lahko težave pri prepoznavanju znanih besed ali pa izpuščajo črke.
2. Vidno gibalne ali konstrukcijske motnje
Vidno – gibalne motnje se kažejo pri kopiranju vzorca in oblike. Gre za nesposobnost ustreznega dojemanja velikosti in položaja kotov in spremembe smeri v kotih. Pogosta je nagnjenost k posnemanju zrcalne podobe in nesposobnost sintetiziranja informacije kot celote. Otroci z vidno konstrukcijsko motnjo imajo težave s postavljanjem stolpa iz kock, kopiranjem oblike ali vzorca s koščki plastelina. Poleg tega so možne tudi težave pri ugotavljanju položaja in smeri glede na samega sebe, težave pri risanju, sledenju, kopiranju, štetju in grupiranju.
3. Težave pri percepciji figura/ozadje
Nesposobnost razločevanja figure od ozadja je zelo pogosta percepcijska težava pri otrocih s cerebralno paralizo. Kaže se kot izkušnja stalne nestalnosti med ospredjem in ozadjem. To predstavlja velik hendikep pri vseh učnih procesih – pri branju npr., otrok ne more biti dovolj dolgo pozoren na bistveno besedo, da bi se ustrezno odzval. Njegovo pozornost moti nešteto drugih dražljajev iz okolice, zato je ves čas moteno povzemanje smisla iz nenehnega priliva informacij iz okolja. Otroci s cerebralno paralizo imajo velike težave s filtriranjem relevantnih in nerelevantnih podatkov (figura – ozadje / prekomerna dovzetnost za ozadje).
4. Težave pri razlikovanju del/celota
Velika težava otrok s cerebralno paralizo je lahko tudi nesposobnost za organizacijo posamičnega dražljaja kot celote. Pogosto kažejo tendenco k disociaciji (nepovezanosti), gre za nesposobnost povezati posamezne dele v celotno konfiguracijo.
Poznamo tudi naslednje nepravilnosti v percepciji:
Agnozija je spominska motnja, pri kateri posameznik, kljub brezhibni senzoriki, ne prepozna predmetov. Agnozija je lahko optična, slušna ali proprioceptivna… O vidni (optični) agnoziji govorimo, ko posameznik ne prepozna znanih likov, barv, predmetov, obrazov,… kljub temu, da so njegove vidno senzorične sposobnosti normalne. Mnogi ljudje s cerebralno paralizo so sposobni prepoznati predmet s tipom (medtem ko je z vidom ne prepoznajo).
Težave z iskanjem smeri – gre za težavo, pri kateri se človek s težavo znajde v znanih okoljih in ni sposoben vzpostaviti zveze s fiksno točko v prostoru.
Motnje motoričnih spretnosti – apraksija
Gre za motnjo, ki se kaže v slabem nadzoru nad okončinami, oz. mišično močjo, prizadene motorične spretnosti, pri katerih je moten spomin na en sam motorični gib (npr. pomahati v pozdrav), oz. avtomatično kompleksno zaporedje motoričnih dejanj (npr. prižiganje vžigalice). Zdi se, kot da bi človek pozabil, kako izvesti znana dejanja. Toda ljudje s to motnjo so sposobni izvesti ta ista dejanja spontano, ne pa na zahtevo. Poznamo ideomotorično (nezmožnost izvesti preprost gib na zahtevo ali posnemati gibe), ideatorno (nezmožnost izvesti kompleksni gib v pravilnem zaporedju), konstrukcijsko (težave s kopiranjem oblike, gradnje modela iz kock, …) apraksijo in apraksijo za oblačenje (ampak gre za motnjo pri organizaciji zaporednih dejanj pri oblačenju ne pa izguba sposobnosti za oblačenje, kar ponavadi predstavlja socialne težave).
Pogostost perceptivnih motenj pri različnih vrstah cerebralne paralize
Pri cerebralni paralizi sta najpogostejši dve vrsti motenj: vidno perceptivne motnje ter vidno gibalne, oz. konstrukcijske motnje. Predvsem pri spastični obliki cerebralne paralize prihaja do nadpovprečnih težav z vidno gibalnimi nalogami, ki so lahko v nekaterih primerih skoraj neopazne, v drugih pa hude in trajne. Vidno gibalne motnje so manj pogoste in blažje pri ljudeh z atetozo.
Številne študije, ki so jih opravili po svetu kažejo, da imajo otroci s cerebralno paralizo, še posebej tisti s spastično obliko, slabše perceptivne sposobnosti kot drugi otroci. Večina študij tega ne povezuje s cerebralno paralizo, ampak z ravnijo inteligence pri otroku. Glavne odkrite pomanjkljivosti so nesposobnost razločevanja likov od ozadja in nesposobnost za organizacijo posamičnega dražljaja kot celote. Pri učenju so za otroka težke predvsem naloge, ki zahtevajo primerjanje predmetov in procese abstrakcije. Pri branju gre za težavo s prepoznavanjem znanih besed, pa tudi nagnjenost k izpuščanju besed.
