Vedenjske težave

Termin »vedenjske težave« se uporablja za opis težavnega ali problematičnega vedenja, ki pri posamezniku variira po pogostosti in intenziteti. V prispevku se uporabljata tudi termina izzivalnoin kljubovalno vedenje. Izzivalno vedenje je lahko naučeno vedenje – če neko vedenje privede do želenega rezultata, se bo verjetno ponovilo. Takšno vedenje ni prisotno samo pri ljudeh s cerebralno paralizo in drugimi nevrološkimi motnjami, kot jih opisujemo tukaj.

Vrste vedenjskih težav

Poznamo štiri glavne vrste vedenjskih težav, ki lahko variirajo od blagih do izjemno težkih:

Samopoškodovalno vedenje zajema tolčenje z glavo, praskanje, vlečenje, škripanje z zobmi,…
Agresivno vedenje do drugih zajema pretepanje, praskanje, udarjanje, vlečenje ali cukanje za lase drugih, metanje predmetov, verbalno nasilje, kričanje, ..
Stereotipno vedenje zajema ponavljajoče vedenje, guganje, ponavljajoč govor ali ponavljajoče manipuliranje s predmeti.
Vedenje, ki je usmerjeno na poškodovanje stvari (ne pa na osebe): hiperaktivnost, tatvine, neprimerno seksualno vedenje, uničevanje obleke, izpadi, pomanjkanje zavedanja nevarnosti ali umik.

Povezava med cerebralno paralizo in vedenjskimi težavami

Veliko ljudi s cerebralno paralizo ima tudi znižane intelektualne sposobnosti. Mnogi imajo primanjkljaje na področju kognitivnih sposobnosti, kar pomeni, da včasih okolja, ki jih obdaja, ne razumejo najbolje. Izzivalno vedenje se najpogosteje pojavlja v okviru te skupine ljudi s cerebralno paralizo, sploh pa če ima posameznik ob tem še težave s komunikacijo. Seveda se lahko izzivalno vedenje pojavlja tudi pri posameznikih z normalno in visoko stopnjo inteligence.

Dejavniki tveganja

Obstajajo trije pomembni dejavniki izzivalnega vedenja. To so:

poškodba živčnega sistema
znižane intelektualne sposobnosti /učne težave
epilepsija (še posebej, če je slabo nadzorovana)

Dodatni dejavniki pa so:

starost (vedenjske težave dosežejo vrh med 15. in 34. letom ter po 35. letu pa začnejo upadati),
spol (pri moških pogosteje kot pri ženskah),
kombinirane motnje,
težave v komunikaciji.

Vzroki vedenjskih težav

Vedenjske težave so lahko biološko pogojene (npr. Lesh –Nyhan sindrom).

Vedenjskih težav ne smemo enačiti s težavami v duševnem zdravju (duševnimi boleznimi). So pa zelo povezane z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi in težavami v komunikaciji.
Izzivalno vedenje je lahko sredstvo komunikacije. Potreba po hrani, pijači, udobju se lahko izrazi v obliki izzivalnega vedenja. V tem primeru je možno učenje primernejšega, sprejemljivejšega načina izražanja teh potreb.

Izzivalno vedenje je lahko opozorilni znak zlorabe, stiske, frustracije ali bolečine. Zavračanje sodelovanja (npr. pri hranjenju) je lahko edino sredstvo, ki ga lahko za izražanje čustev uporabijo fizično zelo odvisni posamezniki.

Izzivalno vedenje je običajno odziv na okolje. To lahko pomeni premalo ali preveč stimulacije, neprimerno fizično okolje (ekstremne temperature ali previsok nivo hrupa), ….

Najpogostejši razlogi zakaj nekatere osebe uporabijo izzivalno vedenje so:

samostimulacija,
pridobivanje pozornosti drugih,
izogibanje.

Pri večini oseb s težko intelektualno oviranostjo takšno obnašanje ni namerno.

Pri nekaterih posameznikih se pojavlja samo ena vrsta vedenjskih težav, pri drugih ves spekter (npr. skupaj se lahko pojavijo agresivnost, izpad in samouničevalno vedenje).
Nekatere raziskave kažejo, da se lahko izzivalno vedenje zmanjša z učenjem temeljnih besednih in nebesednih komunikacijskih veščin o primernem odzivanju.

Izzivalno vedenje lahko zakrije posameznikove resnične sposobnosti. Vedenje je odziv na posameznikovo okolje ali na način in pristop druge osebe (negovalca,…).

Cerebralna paraliza in depresija

Včasih so spremembe v razpoloženju oseb s cerebralno paralizo povezane z depresijo. Depresija je dvakrat pogostejša pri ženskah, medtem ko moški veliko pogosteje izražajo antisocialno vedenje. V primeru depresije je nujno posvetovanje s strokovnjakom (psihiatrom), pomagajo lahko zdravila ali psihoterapevtska obravnava.

Obravnava izzivalnega vedenja pri osebah s cerebralno paralizo

Najprej je treba proučiti vse zdravstvene razloge za morebitno izzivalno vedenje. Narediti je treba funkcionalno analizo v timu usposobljenih strokovnjakov, ki bodo analizirali različne aspekte posameznikovega življenja – posameznikove sposobnosti, zdravstveno stanje, okolje in izraženo vedenje. Torej ni pomembno le izraženo vedenje, ampak tudi razlogi, ki so privedli do določenega vedenja.

Pomembno je, da imamo do osebe realno uresničljive zahteve, ki temeljijo na dobri oceni intelektualnih in fizičnih sposobnosti, osebnosti, stila spoprijemanja s stresom in individualnih potreb.

Kako se odzvati na izzivalno vedenje?

Strategije obravnave vedenjskih težav so lahko naslednje:

zagotoviti posamezniku, da se počuti cenjenega in slišanega,
kjer so prisotne težave v komunikaciji, zagotoviti učinkovit način sporazumevanja ter omogočiti drugačen način komunikacije,
če je potrebno, znižati pričakovanja do posameznika in osebja,
zmanjšati sprožilce v okolju kot je hrup ter predvsem neustrezna prepričanja in stališča spremljevalcev, ki lahko izzovejo ali vzdržujejo izzivalno vedenje,
pomagati posamezniku in spremljevalcem prepoznati stiske,
posamezniku pomagati razviti strategije spoprijemanja s problemi,
predvideti možne probleme in nanje vplivati (npr. zagotoviti dodatno pomoč, preusmeriti na drugo aktivnost ali zmanjšati nivo hrupa),
usposobiti in nuditi podporo osebju glede ravnanja v takih situacijah,
zagotavljati primerno in smiselno število aktivnosti in materialov,
zagotavljati primeren nivo podpore,
zagotoviti, da so vsi vključeni dosledni v pristopu.