T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
Nahajate se tukaj:  
 
 

Naročite se na e-novice

 

Ogled Malteške Komende na Polzeli z velikonočnim zajtrkom


26.03.2018 | Sonček Zgornje Gorenjske - društvo za cerebralno paralizo
 

Polzela je naselje v istoimenski občini in je s svojo lego v Spodnji Savinjski dolini pomembno v geografskem smislu. Leži ob že iz rimskih časov pomembnem cestnem ( v Ločici ob Savinji je bilo rimsko taborišče ) križišču, ki povezuje poti iz zahodnih predelov Celjske kotline v Šaleško dolino in Zgornjo Savinjsko dolino.

Polzela in njena okolica so bili že zgodaj poseljeni, saj je Mark Avrelij v času bojev med Rimljani in Germani na prostoru današnje Ločice ob Savinji zgradil mogočen obrambni tabor II. italske legije. V sami Polzeli je na vzpetini sredi kraja postavljen Grad Komenda, ki se prvič omenja 1170 pod imenom Hallenstein. Od 1323 do 1780 je bil grad v lasti malteških vitezov, po tem času pa je menjal več lastnikov. V njem je živel tudi eden izmed stricev Franceta Prešerna, ki ga je navedeni tudi redno obiskoval. Med sakralnimi objekti je potrebno omeniti cerkev sv. Marjete iz leta 1255. Zgradba je v osnovi romanska z gotskim zvonikom. V 18. stoletju je bila cerkev prezidana, zvonik pa so dvignili za eno nadstropje. Na položni vzpetini na severni strani Polzele stoji grad Šenek, ki se prvič omenja leta 1288 in je prvotno imel obliko stolpa. Bil je v posesti Celjskih grofov. Po krajši vojni 1437 med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom so ga Celjani sami porušili. Današnji Šenek je podkvaste oblike in je bil verjetno ponovno zgrajen v drugi polovici 15.stoletja. Okoli 3 km severozahodno od Polzele v Založah stoji samostan Novi Klošter. Zgodovina Novega Kloštra je tesno povezana s Celjani. Friderik II. je 1453 postavil samostan in cerkev ter jo podaril redovnikom. Polzela je vasica v spodnji Savinjski dolini, ki jo sestavlja 5 delov. To so: Polzela, Andraž, Založe, Breg pri Polzeli in Ločica ob Savinji. Čez občino tečejo potoki, Struga, Slatina in Ložnica. Večja reka pa je Savinja.

Datum Velike noči je od leta 325 dalje določen na podlagi judovskega luninega koledarja in predstavlja prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni, zato je velika noč lahko med 22. marcem in 25. aprilom. Post se prične že s pepelnico, običajno pa se ga ne držijo otroci, bolni in tisti, ki opravljajo težko fizično delo - ti naj bi se ga držali predvsem v petek pred Veliko nočjo. ( Pepelnici sledijo postne nedelje in cvetna nedelja, ko se blagoslovijo butarice ). Četrtek pred Veliko nočjo je zadnji dan, ko je še dovoljeno delati na zemlji, prav tako pa je treba do praznika poskrbeti, da je hiša temeljito očiščena in pospravljena - spomladansko čiščenje torej do takrat vendarle zaključite. V soboto zjutraj je na vrsti blagoslov ognja in vode in ogenj nam v dom običajno prinesejo s tlečo drevesno gobo, ki hišo posebno odišavi, sicer pa nas njen dim spomni na to, da se je Bog Mojzesu oglašal iz gorečega grma. Goba je imela včasih izjemno praktično vrednost - ko še ni bilo plinskih in električnih štedilnikov, pa tudi vžigalnikov ne, je bil prinešeni ogenj velikega pomena za začetek kuhanja Velikonočnih dobrot. Danes je lepo, če z njo prižgete svečo, ki spomni na to, da je Jezus » luč sveta «, ki je premagala satana, da je Velika noč zaradi vstajenja zmaga življenja nad smrtjo, oziroma - za ateiste nekoliko preprosteje - dobro, ki je zmagalo nad zlim ( zaradi česar se v tem času kurijo tudi kresovi ). V soboto dopoldne se torej kuha, peče in barva pirhe, popoldne pa poteka tudi blagoslov oziroma » žegen « Velikonočnih jedi, ki jih danes naložimo v košaro, včasih pa so z njimi napolnili jerbas. Pokrili naj bi jih z lepo izvezenim belim prtičem, pojedli pa šele v nedeljo pri zajtrku, ko se vnemo od maše. Pred mašo seveda ni dovoljeno jesti, saj naj bi blagoslovljene jedi po maši jedli na tešče, zajtrk pa naj bi bil slovesen in počasen, jedli naj bi s spoštovanjem in hvaležnostjo - tako zato, ker gre za največji krščanski praznik, kot tudi iz povsem praktičnega razloga: ker je po postu težka, obilna in tudi mastna hrana precejšen napor za naš želodec ( torej še dobro, da gre za zajtrk, ki naj bi bil tudi po priporočilih strokovnjakov za prehrano najobilnejši obrok dneva ). Sicer velja, da naj bi od vsake značilne Velikonočne jedi zaužili malo, po starem običaju pa naj bi zajtrk pričeli tako, da » glava družine « ( oče ) prvi pirh razdeli med vse člane družine.


Jedi in njihova simbolika

Danes predstavljajo Velikonočne jedi simbol Jezusovega trpljenja, včasih pa je bilo nekoliko drugače. Osnovne jedi ob tem prazniku so enake jedem, ki jih ob svoji » Veliki noči « oziroma pashi ( prazniku rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti ) uživajo Judje, ki svoj praznik ravno tako praznujejo v marcu ali aprilu: gre za meso
( jagnjetino ), kruh, vino in grenka zelišča. Med vsemi jedmi se v Svetem pismu najpogosteje pojavlja kruh, ki predstavlja življenje, hkrati pa tudi božjo dobroto. Ponekod okrogel hleb kruha zamenjujejo s potico oziroma s pogačo, ki mora biti ravno tako okrogle oblike - tako spominja na Jezusovo trnovo krono. Meso - izbrali naj bi najboljši kos, zato sploh ni nujno, da gre za klasično slovensko šunko - predstavlja Jezusovo telo. ( Judje uživajo jagnjetino, v krščanstvu pa je iz tega izšel nov pomen: Jezus je tisto jagnje, ki je trpelo in umrlo za nas ). Meso so Judje od nekdaj uživali skupaj z grenkimi zelišči, ki so koristna za prebavo oziroma čiščenje telesa in to se je ohranilo tudi pri kristjanih. Zato v vino namakamo brin ter uživamo hren, ki z grenkobo opozarjata na Jezusovo hrepenenje po Božji bližini, hren pa ima še dodaten pomen: zaradi svoje oblike predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ. Živilo, za katerega ateisti pogosto ne vedo, da spada med Velikonočne jedi, je pomaranča. Ta predstavlja pijačo, ki so jo ponudili umirajočemu Kristusu ( pravzaprav je šlo za gobo, namočeno s kisom ). Največ pomenov ima zagotovo jajce. Rdeče obarvane pirhe poznamo predvsem kot simbol krvi, ki jo je Jezus prelili za nas, predstavlja pa tudi vstajenje - tako kot piščanec stre lupino in vstopi v življenje, je iz groba vstal tudi Jezus. Ker jajce predstavlja vstop v novo življenje, je za mnoge tudi simbol krsta in zato je bilo nekdaj pred Veliko nočjo večje število krstov. Jajce poleg novega življenja predstavlja tudi začetek pomladi - tako kot kokoš s svojo toploto poskrbi za življenje v jajcu, tudi pomladno sonce poskrbi za dokončen umik snega ter vzkalitev semen ( pirhi so bili včasih rumeni in rdeči, saj ti dve barvi simbolizirata sonce ). Jajce je torej podoba novega življenja in rodovitnosti, simbolično pa predstavlja kozmično jajce - torej celotno kreacijo. Poleg simboličnih živil, značilnih za vso Slovenijo, so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne Velikonočne jedi. Tako je za področje Primorske in Istre značilna pinca, to je sladek kruh ( z veliko rumenjaki, podobno kot testo za potico ), drugje v tem času nesejo k »žegnu« nadevani želodec, v testu pečeno gnjat … Kaj pa so za Veliko noč jedli v časih velike lakote, ko si niso mogli privoščiti na mizo postaviti šunke? Takrat je na mizi stala jed z imenom aleluja oziroma repje. Gre za najstarejšo slovensko velikonočno jed, ki je pravzaprav juha, skuhana iz posušenih repnih olupkov, ki jih je treba pred kuhanjem namakati, repi pa so ( glede na zmožnosti ) dodali še kak krompir ali malo ajdove kaše. In samo premožnejši so si lahko privoščili, da so jo še nekoliko zabelili s kakšnim ocvirkom.

V soboto 24. marca 2018 smo se v jutranjih urah člani društva Sonček Zgornje Gorenjske odpravili na pot proti Polzeli.
Naš prvi postanek smo naredili v Gostilni Grof Vransko, kjer so nas prijazno sprejeli in pogostili s kavami in čaji. Pot smo nadaljevali do Malteškega hrama, kjer nas je čakal tradicionalni Velikonočni zajtrk. Po zajtrku smo si v spremstvu vodičke ogledali Grad Komendo, ki leži na vzpetini sredi Polzele. Razložila nam je, da je posebnost gradu antični lev iz pohorskega marmorja, postavljen na stopniščno ograjo pri glavnem vhoda. Tu je nad stopnicami vzidana v steno tudi bronasta plaketa s portretom F. Prešerna, poleg nje pa je ploščica z napisom: » V to komendo je v letih 1817 - 1819 prihajal pesnik dr. France Prešeren na obisk k svojem svojemu stricu Antonu Muhovcu, župniku na Polzeli «. Nekoč strateško pomembna stavba rodbine polzelskih vitezov Helensteinov se prek svojih lastnikov omenja že leta 1149. V 13. stoletju je za pol tisočletja prešla v roke Malteškega viteškega reda, ki je s svojim poslanstvom bistveno vplival na življenje ljudi v kraju. Takrat se je gradu prijelo ime Komenda, ki pomeni upravno enoto redovne posesti. Poleg polzelske sta bili na slovenskih tleh še dve malteški komendi ( v Melju pri Mariboru ter v Komendi pri Kamniku ). Med vsemi tremi je bila polzelska najmočnejša in je preostali dve sredi 16. stoletja gmotno podpirala. Romanski stolp se je v srednjeveški grajski kompleks predvidoma razvil v 14. stoletju. V 16. stoletju, ko je bila Komenda na višku svoje moči, je bil grad obdan z obzidjem, znotraj katerega so bili trije nadstropni trakti z notranjim dvoriščem, več stolpičev, kapelica svetega Ulriha ter gospodarski objekt. Gospodarska moč komende je v 18. stoletju začela pešati, z odhodom malteških vitezov pa je grad začel propadati. Novi lastnik je leta 1784 podrl južni del gradu s stolpi, kapelo svetega Ulriha, hleve, grajsko kaščo in obzidje. Zadnjo temeljito prenovo je grad doživel leta 1869 in je v taki obliki dočakal današnji čas. Prvotna obrambna funkcija, ki jo je grad imel že v svoji stolpasti zasnovi, se je ohranila tudi v celotnem srednjem veku, kar izpričujejo številne strelne line na celotnem grajskem obodu. Poleg bivanjske je imel grad v tem dolgem obdobju še funkcijo upravnega središča in skladišča za velik del območja, ki ga je pokrival malteški viteški red. Od konca 18. stoletja je služil izključno bivanjskim namenom plemstva, po drugi svetovni vojni pa so ga preuredili v večstanovanjski objekt. Grad je skozi stoletja sicer doživljal različno usodo, vendar s svojo dominantno lego ter stavbno - zgodovinskimi značilnostmi predstavlja pomemben kulturni in zgodovinski spomenik.

Od leta 2011 je grad Komenda popolnoma prenovljen. Občina je s tem pridobila veliko novih prostorov, primernih za razvoj turizma, za kulturno dejavnost in družabno življenje. Ponudba na gradu zajema tudi najem prostorov za konference, seminarje, sestanke in izobraževanja ter rojstnodnevne zabave različnih tematik za otroke. Celotno območje gradu Komenda je uradni prostor za sklepanje porok. Poleg TIC Polzela in gostilnice Malteški hram, kjer se lahko prepustite grajskemu kulinaričnemu razvajanju sta svoj prostor v gradu našla tudi medobčinska splošna knjižnica in oddelek glasbene šole. Red sv. Janeza iz Jeruzalema je ena najstarejših inštitucij Zahodne in krščanske civilizacije, ki je bil v Palestini prisoten že okoli leta 1050 in je laični Red, tradicionalno vojaške, viteške in plemenite narave. Malteški red je redovniški red od leta 1113, ko ga je uradno priznal papež Pashal II. in je kot tak povezan s Svetim sedežem, obenem pa je suveren subjekt mednarodnega prava. Med 13.500 redovnimi člani so tako redovniki z večnimi zaobljubami, kot tudi člani z obljubo pokorščine, ostali vitezi in dame Reda so laiki, predani delovanju v duhu krščanske kreposti in karitativnosti. Viteze Reda odlikuje predanost doseganju duhovne popolnosti znotraj cerkve ter zavzeto delovanje pri služenju ubogim in bolnim. Malteški red ostaja zvest svojemu navdihujočemu vodilu Tuitio fidei et obsequium pauperum - obramba vere in pomoč ubogim, ki ga udejanja preko prostovoljnega dela dam in vitezov Reda na področju humanitarne pomoči ter zdravstvenih in socialnih aktivnosti. Danes je Red s svojimi aktivnostmi prisoten v več kot 120 državah sveta. V naše kraje je red prišel razmeroma zgodaj. Prva malteška komenda ( posest v lasti reda ) se omenja leta 1217 v Melju pri Mariboru, komenda Polzela leta 1256, približno v istem času pa je nastala tudi komenda pri cerkvi sv. Petra pri Kranju, po kateri je kraj dobil ime Komenda. Ko mora red konec 18. stoletja zaključiti delovanje pri nas, je gotovo najbolj vidno delo izjemna baročna cerkev sv. Križa na Gori Oljki, ki so jo zgradili leta 1757. S prekinitvijo delovanja že omenjenih redovnih komend na Slovenskem je bil ponovni stik z redom vzpostavljen 5. julija 1992, ko je bil podpisan meddržavni protokol med Republiko Slovenijo in Suverenim malteškim viteškim redom, kasneje, 26. marca 1993, pa je bila sklenjena še poštna konvencija. Leta 2003 je uradno začela delovati samostojna Slovenska Asociacija, Med ustanovnimi člani je bil tudi malteški vitez Stanko Novak iz Polzele, ki je bil v red sprejet leta 1997.

Po ogledu smo se odpravili do Dvorca Šenek, ki stoji na privlačni razgledni legi severozahodno od Polzele, obdan s parkom. Njegova zgodovina sega v 15. stoletje, ko je na njegovem sedanjem mestu stal srednjeveški dvor. V 18. stoletju ga je nadomestil baročni dvorec z gospodarskimi objekti. Nasproti njega so leta 1779 postavili kapelo sv. Florjana, ki ima nad portalom še ohranjen napis s kronogramom. Za časa lastništva rodbine Pongratz je po letu 1869 prvotni dvorec dobil prizidana še dva trakta, notranje dvorišče z vodnjakom pa je zapirala zidana arkadna ograja. V drugi polovici 19. stoletja je dvorec dobil razgibano, neobaročno okrašeno mansardno streho z atikami, sončno uro in krožen stolpič z lanternastim strešnim zaključkom. V tej obliki se je stavba ohranila vse do danes, ko je v njej in v sosednji novogradnji " nastanjen " Dom upokojencev. Ob dvorcu se je v 2. polovici 19. stoletja postopoma razvil tudi park. Kmalu po letu 1870 so lastniki na okoliške travnike zasadili prva drevesa. Proti koncu stoletja so nekdanje zelenjavne vrtove ob dvorcu in kapeli po načrtu dunajskega vrtnega arhitekta Swenssona spremenili v okrasna vrtova s striženimi tisami in pušpanovimi živicami ter povezovalnimi stopnišči. Večji, južni vrt ob dvorcu ima v sredini še vodni okrasni bazen in paviljon na zaključku visoke zidne škarpe. Romantično podobo so dopolnjevale ozelenjena fasada, cvetoče grmovnice in bele vrtne klopi. Bližnja naravna in oblikovana pobočja so ob sprehajalnih stezah imela razporejena raznovrstna parkovna drevesa, sajena posamično in v skupinah. Prvotni park se je proti severu zaključil z drevesno razgledno skupino. Od tod se nadaljuje valovita travna planjava, okvirjena z gozdom. Tu je med obema vojnama bil dosajen razsežen drevesni park, o katerem danes ni več sledu. Člani rodbine Pongratz, pa tudi njihov naslednik med obema vojnama, grof von Reihofen so bili znani kot ljubitelji in zbiralci parkovne drevnine. Zato je razumljivo, da se je v parku kljub vihram časa ohranilo lepo število dreves. Privlačijo nas s svojo premišljeno prostorsko razporeditvijo, slikovito obliko debel in krošenj, nenavadnimi listi, cvetovi, obarvanim listjem in lepimi jesenskimi barvami, iglavci pa tudi z raznolikimi storži. Danes obstaja v parku preko trideset različnih vrst in sort drevnine. Grad Šenek ( nemško Scheineck, Schönegg ) je nekdanji grad ali stolpasti grad, ki je najverjetneje stal nad Podvinom pri Polzeli ali na hribu nad današnjo graščino Šenek nad Polzelo v Savinjski dolini, ki je bil porušen že koncem prve polovice 15. stoletja. Vidne ruševine niso ohranjene, tako da njegova lokacija ni zanesljivo ugotovljena. Stolp ali stolpast grad so pozidali svobodni gospodje Žovneški verjetno v začetku druge polovice 13. stoletja, saj so bili lastniki že ko je bil prvič omenjen v viru iz leta 1288 kot Castrum Scheinek. Upravljali so ga gradiščani oziroma na njem živeli žovneški vitezi. Kasneje se grad omenja leta 1308 kot turn Scheynek, 1379 kot Scheinek, 1385 Schewnek, 1423 pa kot turn Scheinegk. Grad je bil eden izmed žovneških alodialnih posesti, ki so jih Žovneški 1308 izročili Habsburžanom in takoj prejeli nazaj v fevd. Nazaj v svobodno last so jih Celjski prejeli šele leta 1425 od Habsburžana avstrijskega vojvode Ernesta Železnega. Pred letom 1356 je bil kastelan žovneški vitez Leopold Raumschüssel.

Po piscu Kronike grofov Celjskih je bil ta grad za časa bojev s Habsburžani leta 1439 med tistimi, ki so ga sami razdejali: » ain thurn ob Sannegk, Scheineck genandt «. Stolpni grad potem verjetno ni bil obnovljen. Po izumrtju moške linije Celjskih leta 1456 in po neuspelem boju Goriških s Habsburžani za dediščino Celjskih, kot tudi vdove kneza Ulrika II. Celjskega Katarine Branković s pomočjo Jana Vitovca je tudi ta grad prešel v habsburške deželnoknežje roke. Leta 1458 je grad Šenek in urbar dobil v oskrbo Hans Pressinger. Leta 1453 ga nasledi Kozma Grabenski, njega pa 1479 Jakob Schrott in 1493 Lenart Raumschüssel s predikatom » von Scheinek «, potomec starih šeneških kastelanov, ki je tudi verjetno graditelj dvora predhodnika graščine Šenek. Leta 1529 se kot lastnik Šeneka ( razvaljenega gradu ) omenja Krištof Raumschüssel; grad ali ruševine pa se več ne omenjajo. Nato smo si ogledali Cajhnov kozolec. Kozolci so del slovenske identitete, saj se edino na slovenskem ozemlju pojavljajo v tako velikem številu in raznovrstnih tipih. Med najstarejšimi kozolci so toplarji, ki so kmetom služili kot shramba za vozove in drugo kmetijsko orodje, v » štantih « pa so sušili pšenične snope, deteljo in stebla koruze. Tudi Cajhnov kozolec, ko so mu obnovili pročelje je bil vrsto let namenjen varovanju kmečkih vozov in drugega kmečkega orodja ter naprav. V štantih so sušili snope ječmena, pšenice, da so bili pripravljeni za mlačev. Po videzu sodeč, bo kozolec še vrsto let služil svojemu namenu, čeprav je vozov že bolj malo. V štantih pa je nastal pravi mali etnološki muzej, kjer so razstavljeni raznovrstni kmečki rekviziti in pomagala, ki so v preteklosti pri kmečkem delu omogočala postoriti skoraj vse, kaj je bilo pri hiši potrebno storiti. Rekviziti so od vsepovsod, precej pa je seveda domačih. Zbirati smo jih začeli leta 1991. Po pripovedovanju Štefke Cajhen, ki je razložila, da je bilo pet punc in skupaj so hodile tako v šolo kot iz nje. In punce so jo nagovarjale, naj gre k Hamot po oljno pogačo, iz katere se je delalo olje. Pri njih so imeli ogromno teh oljnih pogač. In ker je bil takrat pouk tudi ob sobotah, se je eno soboto le opogumila in jo šla vprašat: ‘ Teta, bi vi dali nam eno oljno pogačo ’? Pa odgovori: ‘ Seveda, samo dvorišče pometite in jo dobite ’. Dala jim je težke brezove metle, ki so bile skoraj večje od njih. In punce so šle pometat dvorišče v zameno za oljno pogačo. In takrat, ko so najbolj pometale, se je mimo s kolesom pripeljal njen oče in jo okaral: ‘ Kaj pa ti pri Hamot pometaš dvorišče, doma raje pometaj ’! Doma se je vedno izgovarjala, da ne more pometati dvorišča, ker so metle pretežke; pri Hamot pa niso bile, ker je bila nagrada oljna pogača. Te oljne pogače so imele za čikanje, zelo dobre so bile «. » Oče je bil edini podkovač, mama pa je bila gospodinja. Koval je po vsej okolici, za cel Andraž in Dobrovlje je koval konje «. Štefka Železnik Cajhen se je rodila v kovaški družini leta 1950. Zbrala je svoje ter spomine svojih prednikov, staršev in jih zlila v naslednjo zgodbo.

» Leta 1850 je bila kovačnica na Polzeli v hiši, ki je danes Štigličeva nasproti Cajhnovih. V tej kovačnici je bil v službi moj praded Franc. Živel je z družino na domačiji Kovačevih «. » Praded Franc Šuster se je nekega dne odločil oditi na svoje. Doma je pozidal kovačnico in začel samostojno opravljati obrt. Takrat so pretežno podkavali konje, popravljali vozove in kmečka orodja. Pradedu so se rodile štiri hčerke. Leta 1950 se je hči in njena mama Štefka poročila z Janezom Železnikom, ki je bil izučen kovač in podkovač. Oče Janez je obrt nadaljeval. Bil je edini kovač ( izdelovalec orodja ) in podkovač ( podkoval je konje ) daleč naokrog. Spominja se, da so v kovačnico hodili kmetje in vsi, od blizu in daleč, ki so potrebovali usluge marljivega kovača Janeza. Velikokrat so s konji čakali v dolgi vrsti, ki se je vila tja do soseda in še dlje. Te vrste so bile še posebno dolge, ko je bilo treba konje pripraviti za zimo. Oče je za zimo izdelal posebne podkve, saj konju na ledu in snegu ni smelo drseti. Podkev je bila sestavljena iz dela, ki se je prilegal kopitu. Na sprednjem delu je bil privarjen grif, na zadnjem delu podkve, na vsaki strani, pa je bila privarjena štola. To je bilo treba širfati ( ušpičiti ). Vsak večer je podkve širfal in jih pripravil za zjutraj. Zjutraj je bilo delo kovača težko. Rana ura mu ni bila tuja. V zgodnjem jutranjem mrazu so čakali vozniki s konji. Konja je oče zbosil, nato očistil kopito ledu in snega. Porezal je roževino in žabico ( mehki del kopita ). Nato je vročo podkev pritisnil na kopito, jo nesel nazaj v ogenj in jo oblikoval tako, da bi se čim bolje prilegala kopitu. To pot od kopita do peči v delavnici je moral za eno nogo večkrat ponoviti. Včasih tudi desetkrat. Nato je podkev pribil na kopito. Ker je bilo tega dela v tistem času veliko, je sprejemal v uk vajence, dobre pomočnike pa je zaposlil «. » Po letu 1960 je konje zamenjal traktor. Dela očetu ni zmanjkalo, saj je izdeloval vozove z gumijastimi kolesi ( gumiradle ). Leseni del je naredil bognar ( kolar ) Terčak, oče Janez pa železni del «. » Vse je znal in delal njegov oče. Ostril lemeže za pluge, izdeloval zagozde, verige vseh vrst, nože za rezanje hmelja, klepal kose in še in še. Vedno je vse stvari skrbno označil, da ni bilo zmešnjave. Stranke so bile zadovoljne z njegovim delom «.

» Najrajši je bila pri očetu v kovačnici, neprestano jo je naganjal stran od žarečih delov in isker, ki so letele iz ognja. Ni ga ubogala, dokler ni bosonoga pritekla v delavnico in stopila na vroč vijak. Oče je takšne vijake namreč metal na tla, da so se ohladili. To jo je izučilo in ni šla nikoli več v delavnico «. » Ko je bila stara 12 ali 13 let, pa jo je oče poklical, da je z vejami, ki jih je nalomila, odganjala muhe in obade konjem, da je lahko oče v miru podkaval. Tega dela ni marala «. » Očetu je bila v veliko oporo in pomoč mama Štefka «. » Po vsakem delu, ne glede na to, koliko je trajalo, je kovač okoli ognja polil z vodo, nad ognjem pa je naredil križ z lopatko za oglje in konjico za čiščenje ognja. To je bila kovaška navada, da ni prišel hudič na ogenj in ga zanetil. Navada se je prenašala iz roda v rod. Oče ni nikoli prenehal delati. Še v pokoju je ljudem rad priskočil na pomoč in jim popravljal orodja «. Predvsem mladi smo izvedeli veliko zanimivega, kako so v preteklosti živeli in delali naši predniki. Nato smo si ogledali zbirko starih traktorjev. Je največja zbirka starih traktorjev, ki je last Ernesta Obermayerja s Polzele ima doma kar 20 traktorjev. Pa ne takšnih, s katerimi bi še obdeloval zemljo, temveč takih, ki jih je več let zbiral in obnavljal. Z zbiranjem in prenovo starih traktorjev je pričel pred štiridesetimi leti. Traktorje je pridobil iz vse Slovenije, enega celo iz Avstrije. V preteklih letih je svojo zbirko starodobnikov večkrat predstavljal na razstavah, zadnja leta pa jih radovednežem rad pokaže kar v svoji delavnici. Najstarejši v zbirki je international farmall, letnik 1940, najmlajši pa deutz, letnik 1962. V zbirki je ponosen tudi na dva unimoga, ki izgledata kot manjša tovornjaka, vendar se zaradi možnosti priključitve kmetijskih pripomočkov štejeta za traktorja. Poleg tega pa je tudi ponosen lastnik Mercedes Benza, letnik 1952, ki ima pod pločevino še leseno ogrodje. Zadnji je v njegovo zbirko prišel sivi ferguson. Ernest Obermayer je na  Polzelo prišel leta 1964 s tovornim avtom. Prevažal je skoraj vse ljudi v Savinjski dolini. Prevažal pa je tudi pesek, kamenje, živali … Za kar je pač dobil naročilo «. » Vozniški izpit je naredil v Mariboru, še preden je bil star 18 let. Prevzel ga je lahko, ko je dopolnil 18 let. Za tovorne avte pa je opravljal izpit v Celju. V Celju je opravljal tudi izpit za prikolico.

Spominja se, da mu je Zadruga velikokrat naročila, naj se pelje po gorivo v Celje. Polne sode nafte ali bencina je nato pripeljal nazaj na Polzelo. Tako so imeli gorivo za traktorje, prve avtomobile in tovornjake «. » Spominja pa se neljubega dogodka s policaji. Enkrat je avto registriral, ampak tablic ni takoj dobil. Mislil pa je, da bi šel še k sestri na obisk v Lukovico. Ker ni vedel, kaj naj naredi je kar iz osebnega avta vzel tablice in jih prestavil na nov avto. Nikoli prej ga niso ustavili policisti, seveda takrat pa so ga. Policaj je gledal avto in prometno dovoljenje, vendar se številke niso ujemale. Kmalu je ugotovil, zakaj se niso ujemale, mu vzel tablice in naložil kazen. Veliko se ni upal upirati, ker je že prej spil kar nekaj jabolčnika «. » Včasih je šofer zelo težko dobil nove avtomobilske gume. V gumo so po navadi vstavili neko podlogo. Ko je guma počila, je ta podloga vzdržala in zadostovala še nekaj časa. Včasih je skoraj vsak dan imel gumidefekt, saj je bilo po cesti veliko žebljev. Prazne gume so napolnili z ročno pumpo. En kompresor je bil samo v Celju «. » Tudi pozimi je moral prevažati. Ceste seveda niso bile splužene ali šudrane tako, kot so danes. Plužili so jih z lesenim plugom, ki ga je vlekel konj. Voziti pa so morali z verigami «. » Njegov hobi pa je restavriranje starih traktorjev. Traktorje je pridobil iz cele Slovenije, po enega je šel celo v Avstrijo. Seveda je to vzdrževanje drago, praktično vse prihranke sem porabil za rezervne dele, barve in podobno. Najmlajši traktor v zbirki je znamke Deutz, letnik 1962, najstarejši pa ameriški, znamke International Farmall, letnik 1940. Spominja se kako je šel po ‘ amerikanca ’ na Muto na Koroško. Ko je prišel tja, kjer so ga imeli, ga je našel med vejevjem, drevesi v zelo slabem stanju. Potem ga je očistil, veje požagal in plačal zanj aro. Naslednji dan sta s šoferjem spet prišla na Muto po traktor. Lastnik pa je rekel, da si je zdaj premislil in da ga ne bi prodal. Rekel mu je, naj mu vrne dvojno aro in da mora šoferju plačati za pot. No, na koncu mu ga je vendarle prodal. Poleg tega je tudi ponosen lastnik avtomobila mercedes benz letnik 1952, ki je opažen vsepovsod, kamor ga pelje na ogled. Popeljal je tudi številne mladoporočence na njihov poročni dan, pa tudi Božička sredi mrzle zime «. Spominja se, da je » Ure in ure preživel ob vijakih, zobnikih, motorju, razstavljanju, barvanju in številnih podobnih delih, ki jih je treba opraviti, da se traktor iz razpadajoče gmote, shranjene kje pod kozolcem, spet spremeni v pravega lepotca «. » Bil je član Veteran kluba Maribor. Ker je čutil praznino na področju traktorjev, jih je začel zbirati in prenavljati.

Zdaj je v Sloveniji že veliko podobnih ljubiteljev, kar dokazujejo različna srečanja, vendar zaradi dragih prevozov redno sodeluje le na srečanju v Jablah pri Mengšu na Slovenskem srečanju ljubiteljev stare kmetijske tehnike, na katerem mu njegovi lepotci redno prinašajo visoke uvrstitve. Seveda je s svojimi traktorji, ki po temeljiti prenovi vsi delujejo, do nedavnega sodeloval tudi na drugih prizoriščih ob občinskih razstavah. Pot smo nadaljevali do Andraža nad Polzelo, kjer smo si ogledali stalno razstavo zbirke Šaljive glinene figurice. Najprej smo si ogledali krajši film o kraju in okolici. Od leta 2007 dalje je odprta stalna razstava zbirke šaljive glinene figurice, avtorja Mirana Čobala iz Ljubljane. Te figurice na humorističen način prikazujejo glavne like iz nekaterih znanih in priljubljenih literarnih del ( Švejka, Martina Krpana, Butalce, … ) in družabne dogodke iz vaškega življenja ( muzikante, učiteljice, … ). Pot nas  je vodila na Goro Oljka ali po starem Križna gora
( tudi Oljska gora ter savinjska Šmarna gora ), ki je 733 metrov visok kraški osamelec nad Polzelo. Predstavlja lepo razgledno točko, s katere  smo  videli Posavsko hribovje, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp ter Karavanke. Gora Oljka se v znanih dokumentih prvič omenja kot Križna gora že davnega leta 1243. Od sredine 17. stoletja je na vrhu gore stal velik križ, od leta 1753 pa tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. To omenja pogodba med šoštanjsko lastnico in polzelskim malteškim viteškim redom. Gora Oljka je dobila ime po sliki na glavnem oltarju cerkve sv. Križa, na kateri je znamenit baročni slikar Fortunat Bergant upodobil Jezusa na Oljski gori. Na nastavku oltarja cerkve sv. Križa je slika Fortunata Berganta Jezus na Oljski Gori, po katerem je Gora Oljka dobila ime. Najprej smo se odpravili v Planinski dom, kjer so nam pripravili okusno kosilo. Po kosilu smo si ogledali dvostolpno cerkev sv. Križa. Tisti, ki so postavili svetišče, so dobro vedeli, da mora biti med najlepšimi, kar jih je v okolici, saj ga vidijo Savinjčani in še pol druge Štajerske skupaj. Današnja cerkev, posvečena sv. Križu je bila zgrajena v razmahu romanj na Slovenskem, v letih 1754 do 1757. Znan je celo mojster, ki jo je delal: Janez Nepomuk Maier. Svetišče je zidano v baročnem slogu. Stavba ima tloris deteljice in njena arhitektura je skoraj v celoti ohranjena tako, kakor je bila prvotno narejena. Gradili so jo deloma na živi skali, delno pa na umetno izravnanem svetu. Zato je na njenem južnem delu, pod ladjo, še eno, spodnje svetišče. Tja vodita dva rova oziroma hodnika, ki imata vhod ob glavnem stopnišču pred cerkvenim pročeljem. V to spodnjo cerkev so postavili tri oltarje; zaradi samega prostora, ki je pod zemljo, je glavni posvečen Jezusovemu počitku v grobu. Najvažnejša je seveda zgornja cerkev. Sem so prihajali romarji v procesijah že ob gradnji, božja pot pa je dosegla vrhunec pred letom 1788, ko so tu stalno bivali kar trije duhovniki, ki so bili na voljo romarjem za duhovno tolažbo.

Zanimivo je, da romanje ni ugajalo takratnemu polzelskemu župniku. Dosegel je, da so leta 1788 cerkev zaprli. To takrat ni bilo težko, saj so bile prav v tistih letih zaradi reform Jožefa II. ukinjene številne božje poti. Ob zaprtju so začeli razprodajati cerkveno premoženje. Križev pot je kupila župnija Mozirje, ko pa so hoteli prodati še zvonove, so se ljudje uprli. Še več, dosegli so, da je bila cerkev spet odprta. Huda preizkušnja je doletela svetišče na Gori Oljki kar dvakrat v njegovi zgodovini: leta 1837 in nato še 1932. Obakrat je cerkev pogorela zaradi strele. Pravijo, da so ljudje po prvem požaru z veliko vnemo pomagali obnavljati. Menda so dekleta in žene s Polzele, iz Št. Petra v Savinjski dolini in celo Žalca v jerbasih in koših nosile opeko na goro ... Kljub tisti veliki prodaji leta 1788 in nato dvema velikima požaroma je cerkvena notranjščina še vedno lepo opremljena. Poleg dveh stranskih oltarjev in prižnice, narejenih v prejšnjem stoletju, je najlepši glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galla. Ta oltar je med našimi oltarji, ki imajo približno enako kulisno zasnovo, nekaj posebnega. Oltarni nastavek sestavlja tabernakelj z mizo, okrog katere sedi Kristus z apostoli pri zadnji večerji. Nad to reliefno skupino je " stena " z rokokojskimi okraski, dvema velikima keruboma ob strani ter Bergantovo sliko Jezusa na Oljski gori. Na vrhu tega nastavka je velik križ, pod njim pa kipi Žalostne Matere božje in ob straneh sv. Jošta in sv. Neže. Prezbiterij krase tudi dobro ohranjene freske Tomaža Fantonija iz preteklega stoletja.

Namen enodnevne ekskurzije v Polzelo je bil v prvi vrsti, da se spoznamo med seboj, družimo ter zabavamo, po drugi strani pa si izmenjamo izkušnje, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.


Pripravila:
Vanda Hrovatin


predsednik
Jernej Kocjančič


< nazaj
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke