V Zvezi Sonček smo projekt Korak k Sončku začeli že daljnega leta 1993. Takrat je Svetlana Makarovič napisala pravljico Veveriček posebne sorte (ilustriral jo je Marjan Manček) in jo podarila otrokom s cerebralno paralizo. Od tedaj je bila knjiga že večkrat ponatisnjena. Projekt nadaljujemo in vsako leto vas je več!
Inkluzija je namreč tista vrednota, ki jo Zveza Sonček odločno zagovarja. Eden temeljnih ciljev projekta je udejanjanje pravic vseh otrok, da hodijo skupaj v šolo v svojem šolskem okolišu – zagovarjamo »eno šolo za vse«.
Inkluzivni športni dnevi
V okviru projekta Korak k Sončku sta v oktobru v okviru projekta Korak k Sončku potekala dva inkluzivna športna dneva, in sicer na OŠ Nazarje in OŠ Škofljica.
Na obeh šolah smo izvedli in otrokom prikazali različne športe, v katerih tekmujejo osebe z invalidnostjo. Otroci so pomerili v boccii oziroma prilagojenem dvoranskem balinanju. To športno disciplino jim je predstavila Natalie Finkš, ki je članica državne reprezentance. Luka Trtnik je skupaj s Karin Praček (oba sta v državni reprezentanci) otrokom predstavil namizni tenis. Spoznali so tudi košarko na vozičkih ter preizkusili pologon za spele in igre z zvenečo žogo. Državna reprezentatna Mira in Jordan Jakin pa sta mlade seznanjala s sedečo odbojko.
V okviru športnega dneva naši športniki radi delijo z otroki svoje navdihujoče življenjske zgodbe ter jim povedo, da niti telesna hiba ne more premagati želje po uspehu, predstavijo pa jim tudi paralimpijske športe, s katerimi se ukvarjajo.
Športni dan so nam pomagali organizirati in pri njem tudi sodelovali uporabniki VDC Sonček Celje in VDC Sonček Ljubljana – enota Rožanska in Šiška.
Odmev osmošolke iz OŠ Nazarje
V okviru slovenskega dne športa so nas obiskali parašportniki iz Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Naša šola je namreč že več let vključena v projekt Korak k Sončku. Dan je potekal tako, da smo se dobili v športni dvorani, kjer so se nam najprej predstavili parašporte, nato pa so nas razdelili v več manjših skupin. Na vsaki postaji so nam predstavili en parašport, ki smo ga nato lahko preizkusili tudi sami.
Na poligonu za slepe smo preverjali zaupanje v spremljevalca in svoje čute. Eden v paru je imel na glavi prevezo za oči, drugi pa ga je vodil skozi različne ovire. Poligon je imel veliko ovir, da smo lahko čim bolj spoznali, kako težko je, če ne vidiš ničesar okoli sebe.
Na naslednji postaji smo se preizkusili v sedeči odbojki. Mreža je bila postavljena precej nižje kot pri navadni odbojki ali odbojki na mivki (za ženske je na višini 105 cm, za moške pa na 115 cm). Čeprav je igranje izgledalo enostavno, je bilo v resnici kar precej naporno. Pri tej igri je igrišče omejeno na 5 x 6 metrov, premikaš se s pomočjo rok. Ves čas moraš sedeti in če se kateri od igralcev preveč dvigne, je to prekršek. Sprva igra ne zgleda zahtevna, ko pa igraš, ugotoviš, da je premikanje na ta način veliko težje, kot smo si mislili.
Preizkusili smo se lahko tudi v balinanju. Razlika med običajnim balinanjem in boccio je v balinarskih kroglah. Pri navadnem balinanju so krogle po navadi iz jekla, bakra ali drugih kovin, parašportniki pa imajo krogle za balinanje narejene iz blaga, v katerem je pesku podobna snov za boljši prijem. Boccia se od navadnega balinanja pravzaprav ne razlikuje, le da nekateri parašportniki pri metu potrebujejo pomoč, zato imajo zraven pomočnika in nekakšen toboganček, po katerem spustijo kroglo (če ne morejo uporabljati rok).
Pri košarki smo poizkusili, kako parašportniki na vozičkih igrajo košarko. Morali smo poganjati svoj voziček in zraven voditi žogo, kar pa ni bilo tako lahko. Tudi metati na koš je bilo težje, saj smo sedeli.
Za konec pa smo se preizkusili še v namiznem tenisu, ki se od običajnega razlikuje le po tem, da si moral žogico udariti tako daleč, da je prišla do konca mize zato, da jo je lahko nasprotnik, tudi če je bil na invalidskem vozičku, odbil.
Veseli smo, da nam je Sonček predstavil športe, s katerimi se ukvarjajo njihovi člani, ki dosegajo visoke uvrstitve na evropskih in svetovnih prvenstvih in tudi tudi na olimpijskih igrah. Pridobili smo novo izkušnjo in spoznali, da ni razloga, da bi obupal nad hobiji, ki jih imaš rad.
Zoja Šemenc, 8. r
Cilji projekta Korak k Sončku še vedno so:
- sprejemati in razumeti vsakršno drugačnost,
- oblikovati strpno družbeno in socialno klimo, ki bo otrokom, mladostnikom in odraslim z invalidnostjo omogočila enake možnosti, kot jih imajo vrstniki,
- seznaniti strokovne delavce v vrtcih ali šolah z razvojnimi značilnostmi in posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami otrok s posebnimi potrebami,
- medsebojno druženje in preprečevanje diskriminacije,
- strokovna pomoč učiteljem pri delu z učenci in starši ter
- svetovanje staršem.
Šole in vrtce vabimo, da se nam pridružite v projektu!

















