Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, ki je bil leta 1983 ustanovljen na pobudo gorenjskega, mariborskega in ljubljanskega društva, letos praznuje štirideseto obletnico delovanja.
V mislih na obletnico so v mariborskem varstveno-delovnem centru Sonček najprej nastale čudovite fotografije rok uporabnikov, ki jih je posnela Neja Blagovič, tudi mentorica razstave, na njeno pobudo pa so nato uporabniki, ki imajo cerebralno paralizo, napisali svoje misli in razmišljanja o rokah.
Nastala je razstava fotografij, ki bodo od 15. marca naprej najprej izobešene v Skrbovin’ci, prvi skupni prodajalni ročnih izdelkov petih ljubljanskih varstveno delovnih centrov v središču Ljubljane, na vogalu Mačkove in Stritarjeve ulice. Skrbovin’ca pa ni le prodajalna izdelkov: razstavni prostor v njej je namenjen umetnikom iz ranljivih skupin, zavodom in društvom, ki želijo predstaviti svojo umetniško dejavnost.
Razstava bo nato gostovala v Sončkovih centrih po vsej Sloveniji.
Kljub cerebralni paralizi sem vesela, da so moje roke sposobne delati, čeprav s prilagoditvami. Najraje lepim nalepke ali tipkam.
Andreja Florjančič
Jaz želim, da moje roke delajo, čeprav imam cerebralno paralizo. Moje roke so kljub temu trudijo biti koristne.
Ivana Kerenc
Roke so orodje naše,
z njimi barva dela vse razmaže.
Z roko v roki gremo vsi,
z navdihom v sončne dni.
S stiskom rok
pozdravimo nov dan
in naredimo naslednji plan.
Ina Konrad
Velik znak zavesti
možgani premislijo,
misli prelijo v roke …
ceste čez hribe ovir so široke.
Luka Prosnik
Moje roke so zverižene
počasne in težko vodljive,
a če je treba tudi nežne,
hitre in marljive.
Z njimi ne morem
graditi hiše, lahko pa narišem lamo, kita
ali čebelo, ki kak cvet obišče.
Čeprav so včasih
utrujene in zaspane
imajo najrajši dotik mladega dekleta
pa tudi poročene dame.
Tomaž Lutarič
Jaz sem se rodil z malo domačimi rokami. Moje roke imajo cerebralno paralizo. To mi je zelo všeč, ker ne rabim nič delat … Včasih pa bi vseeno rad delal, pa ne gre.
