T:  01 534 06 67  |  Ezveza@soncek.org  |  Kontakt
de
en
sl
Velikost besedila:  
 
 
 

Naročite se na e-novice

 

Neumnost je hujša od invalidnosti


05.03.2018 | vir: RTS24

Prvi letošnji zimski tabor v Vrtičah.


Pretekla tedna je na Štajerskem sonce bolj redko sijalo, v Vrtičah pri Zgornji Kungoti pa je bilo kljub temu veliko »Sončkov.« Tako namreč pravijo uporabnikom storitev Sončka, Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije.

Ob varstveno delovnih centrih (VDC), v katerih Sonček na vseh koncih Slovenije nudi storitve varstva, vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji odraslim osebam z invalidnostjo, ter bivalnih enotah, ki so namenjene čim bolj neodvisnemu življenju stanovalcev z invalidnostjo, je organizacija taborov eden največjih Sončkovih projektov.

Sredi februarja se je v Vrtičah na kmetiji v idiličnem okolju, kjer zaposleni ob pomoči uporabnikov in prostovoljcev skrbijo tudi za pridelavo sadja, zelenjave, poljščin in zelišč, redijo pa tudi ovce, začel prvi letošnji zimski tabor. V letošnjem letu bosta potekala še spomladanski in poletni tabor, kjer ob počitnicah potekajo tudi obnovitvene rehabilitacije, sezona taborov pa se bo končala v obdobju jesenskih krompirjevih počitnic.

Kljub slabemu vremenu se je v Vrtičah razlegal smeh in širila dobra volja, zaščitna znaka teh taborov. Vodja tabora Stojan Mervič je aktivnosti vsak dan sproti prilagajal vremenu. Denimo, v torek so se uporabniki, spremljevalke in spremljevalci, ki skrbijo za njihovo dobro počutje, pomoči potrebnim pa nudijo tudi pomoč pri osebni higieni, hranjenju in gibanju, ter športna inštruktorja skupaj z vodjo tabora odpravili na Ptuj. Tam so se v karnevalski dvorani veselili na pustnem rajanju za osebe s posebnimi potrebami – organiziral ga je ptujski VDC. Po končani zabavi so se odpravili na kopanje v Terme Ptuj, kjer jih po besedah zaposlenih v Sončku kljub številni skupini, tokrat jih je bilo 25, vedno lepo sprejmejo.

Raznih aktivnosti ni manjkalo niti v naslednjih dneh. Sprehodi po okolici, spuščanje na traktorski gumi na zasneženi strmini v bližini hiše, delavnice, družabne igre, kvizi. Vsaka od treh skupin je posnela tudi kratek film, ob ogledu so se nekateri nasmejali do solz. Skoraj vsak večer so imeli še zabavo, kljub utrujenosti udeležencev se je le redko komu mudilo v posteljo.

Taborov se ob tistih s cerebralno paralizo udeležujejo tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju, motnjami avtističnega spektra, osebe z Downovim sindromom ter drugimi vrstami invalidnosti. Veliko je tistih, ki so v prometnih in drugih nesrečah utrpeli možganske poškodbe. Prav pri slednjih se hitro zaveš, kako tanka je linija med invalidnostjo in »normalnostjo« – včasih se ti lahko življenje obrne na glavo le v delčku sekunde.

Tisti, ki jim motorične sposobnosti to dovoljujejo, so se proti koncu tedna odpravili na mariborsko Pohorje, toda zaradi vremena se niso nasmučali do sitega. Prvi dan zaradi južnega snega, drugi dan so se v gosti megli skupaj s športnima inštruktorjema odločili, da zaradi nevarnosti smučarski dan hitro prekinejo.

Začudenih pogledov v Kungoti ni več


Marsikje lokalna skupnost zavrača umeščanje oseb s posebnimi potrebami v njihovo okolje. Niti v Zgornji Kungoti začetki glede tega niso bili lahki. »Bilo je skoraj tako, kot povsod drugod. Ne morem reči, da so bili Sončkovi uporabniki nepriljubljeni. Toda marsikdo ni bil pripravljen na te situacije. Ni bilo ravno odpora, bili pa so začudeni pogledi in vprašanja, od kod pa so sedaj tile prišli. Nekih večjih odklonov pa na srečo ni bilo,« se spominja lastnik picerije Latino, Stane Lavrenčič. Ta lokal je sedaj postal kar hišni lokal udeležencev tabora.

»Sam o tem nikoli nisem imel predsodkov. Sem pa na to gledal z malim strahospoštovanjem. Že na začetku mi je Vlado Krstić, ki je bil že takrat zaposlen na Sončkovem posestvu v Vrtičah, vse skupaj zelo olajšal. Dejal je, da mi bo najlažje, če bom Sončkove uporabnike dojemal enake nam. Na to sem se navadil in sedaj sploh ne razmišljam o tem, da so to invalidi. Do njih se obnašam tako, kot do vseh gostov. Včasih sem res slišal kakšno neumestno pripombo gostov, ki sem jih hitro umiril in jim povedal, kar jim gre. Eni od gostij, domačinki, sem zaradi neumestne, grde pripombe tudi dejal, da je v mojem lokalu nezaželena. Od takrat je na srečo več ni. Eno je biti invalid, še hujše pa je biti neumen. To so pač ljudje brez širine, brez kulture in primernega odnosa do drugačnosti. Ne samo do invalidov, preozki so tudi pri drugih stvareh.«

Sedaj je povsem drugače, lokal je postal »hišni kafič« Sončkovih uporabnikov. Vedno so dobrodošli, tudi gostje so se navadili na njih. Na tokratnem taboru so spet doživeli lepo presenečenje. Eden od gostov je celotni skupini poravnal račun za pice, drugi pijačo. Sončki so se jima oddolžili z nekaj zapetimi pesmimi. »Gospoda iz Maribora, ki je plačal pice, nisem poznal. Ko je izvedel, da v lokal pride neka skupina, se je pozanimal, kdo prihaja. Verjetno je dobil občutek, da bi lahko pomagal. Brez pomislekov se je odzval na zelo lep način. To se je že dogajalo, moralo pa bi se še večkrat. Nekateri ljudje imajo ogromno denarja in ne vedo, kam bi z njim. Nimajo pa humanitarne note. Cele skupine je že v preteklosti velikokrat sponzoriralo Zavarovalništvo JOB,« je še dodal gostilničar iz Zgornje Kungote.

Pred leti je s Sončkom tudi poslovno sodeloval. »Približno deset let, ko tam še niso imeli kuharice, smo na Sončkovo kmetijo vozili kosila in večerje ter jedilnike seveda prilagajali željam in potrebam uporabnikom ter vodstvu.«

Druženje na visokem nivoju


»Na tabor sem začel hoditi pred desetimi leti, na začetku le poleti, zdaj pa se jih udeležim tudi po deset na leto. Na podiplomskem študiju sem študiral pomoč z umetnostjo. Imeli smo predstavitev dela v šoli s prilagojenim programom. Bil sem navdušen, nato sem šel tja še na prakso. Bilo je fantastično. Takrat so se mi spremenile tudi predstave o ljudeh s posebnimi potrebami. Pred tem sem v njih videl ljudi, ki ne morejo hoditi, so zakrčeni, so nesimetrični. Slišal sem, da grizejo, praskajo. In druge, predvsem slabe stvari. Ko sva s sošolko stala pred vrati, najprej nisva upala vstopiti, saj nisva vedela, kakšna bo njihova reakcija. Toda ko sem prišel v stik z njimi, sem videl, kako se trudijo, kako se imajo radi. In popolnoma spremenil mnenje. Nato sem na Sončkovi spletni strani videl razpis in se prijavil,« se svojih izkušenj spominja Mariborčan Gregor Hrovatin. »Najprej sem skrbel za izvedbo umetnostnih delavnic, ki so bile del obnovitvene rehabilitacije. Nato so jih zaradi krčenja stroškov ukinili in izvajajo le delovne terapije. Delovni terapevt je namreč sistematiziran poklic, umetnostni terapevt pa žal ne. Sedaj sem na taborih spremljevalec.«

Delo spremljevalcev je naporno, traja od jutra pa vse do polnoči. »Prihajam zaradi tega, ker so na taborih dobri, fantastični ljudje. Tako uporabniki kot ekipa, ki skrbi za njih. Kljub temu, da materialni pogoji in plačilo niso najboljši, me to drži. Morda bi lahko v prihodnosti tabore še nekoliko popestrili z novimi aktivnostmi. V osnovi pa gre na taborih za druženje. Le-to pa je tukaj na tako visokem nivoju kot malo kje.«

Vse se da, če se hoče


Ljubljančan Nino Rakovič na tabore hodi že deset let, letno se udeleži vsaj treh. Najraje poleti, saj obožuje plavanje in terapevtsko jahanje, na zimskih taborih se najbolj veseli sankanja na saneh ali na traktorski gumi.

Zaradi cerebralne paralize je prikovan na invalidski voziček, ne more govoriti in uporabljati rok, zato za komuniciranje uporablja elektronski komunikator. Tipka s koleni, na ekranu se počasi izrisujejo črka za črko. Skoraj na vsakem taboru doživi kaj novega. »Tokrat sem prvič v življenju bil v turški savni,« nam je zaupal. »Z izborom aktivnosti in dogajanjem na taborih sem zelo zadovoljen. Morda pogrešam le kak koncert,« nam je povedal ljubljanski roker, oboževalec skupine Big Foot Mama. Zato pa se lahko veseli ob večerih, ko so na sporedu plesi ob glasbi, ki zadovoljijo prav vse okuse – od narodno zabavne do tiste z malo tršimi ritmi.

Nino pa ni le ljubitelj dobre glasbe. Rad ima tudi nogomet, je zvest navijač ljubljanske Olimpije. Ne le priimek, ima tudi drugo stično točko z nogometašem Erminom Rakovičem – oba sta že bila oblečena v zeleno in vijoličasto barvo. Ermin je igral tako za Olimpijo kot za Maribor, Nino pa je bil kar v obe barvi največjih klubskih rivalov odet na lanski kvalifikacijski tekmi lige prvakov, ko se je Maribor v Ljudskem vrtu udaril z Zrinjskim iz Mostarja. Na tekmo je iz Vrtič odšel v zeleni majici ljubljanskega kluba. Ob vstopu na stadion so to seveda opazili tudi varnostniki in se pošalili, da je lahko zaradi neprave barve v nevarnosti. »Spremljevalci so hitro reagirali in mi okrog vratu ovili šal mariborskega kluba. Seveda pa sem takrat navijal za Maribor in se veselil njihovega napredovanja,« je pojasnil v smehu.

S taborov se zaradi natrpanega urnika in številnih aktivnosti domov vrača utrujen, hkrati pa poln nove energije. »Vse se da, če se hoče,« nam je na koncu pogovora zaupal svoj življenjski slogan.

Od ust do ust


»Začetki taborov na Štajerskem segajo v konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo začeli s počitnicami v Svečini na gradu. Zatem so jih začeli organizirati na kmetiji v Vrtičah,« nam je povedala vodja počitnic pri Zvezi društev za cerebralno paralizo Sonček, Zala Kaiser.

»Na naših programih izvajamo športne aktivnosti, kot so jezdenje konjev, plezanje po umetni plezalni steni, lokostrelstvo, veslanje na morju ali ribniku, orientacijski pohodi, plavanje v morju in bazenu, občasno tudi potapljanje in supanje, verjetno se bo letos našlo še kaj novega. Vse aktivnosti potekajo pod nadzorom športnega inštruktorja, ki nudi tudi potrebno pomoč pri uporabnikih, ki so gibalno ovirani. Zraven športnih dejavnosti imamo tudi likovne delavnice, pomoč na kmetiji, na vrtu, kuharske delavnice in drugo. Vse je odvisno od vodje določenega termina, saj le-ta sestavi program.«

Vseh programov v Elerjih nad Ankaranom in v Vrtičah se je lani udeležilo približno 450 udeležencev. V Elerjih je v dveh hišah 51 ležišč in možna dodatna ležišča pri sosedih, v Vrtičah pa v osrednji hiši 22 ležišč, v »Merjaščevem brlogu« osem in dvanajst v štirih lesenih hišicah. Na obeh lokacijah so uporabnikom v poletnih mesecih na voljo tudi bazeni.

Sončkovih otroških taborov se lahko udeležijo otroci, stari od 6 do 18 let, s posebnimi potrebami ali brez, na pomladanskih, jesenskih in zimskih počitnicah je starostna omejitev 26 let, na taborih za odrasle pa prihajajo starejši od 18 let. Na počitnicah ni drugih omejitev, za obnovitvene rehabilitacije, na katerih izvajamo tudi fizioterapije in delovne terapije, pa potrebujejo napotnico, ki jo dobijo pri zdravniku. Prihajajo iz različnih invalidskih organizacij.

Spremljevalni kader dobimo z oglaševanjem preko socialnih omrežij, s predstavitvijo programov na šolah in seveda s potovanjem informacij od ust do ust – veliko kadra namreč pripeljejo tisti, ki so z nami že sodelovali. Za nove sodelavce organiziramo delavnico za nove sodelavce, kjer jih seznanimo z našo organizacijo, z delom na taboru, dobijo informacije o negi uporabnikov, o prvi pomoči in težavah, ki lahko nastopijo pri delu. Največ znanja pa seveda pridobijo na taboru samem,« nam je razložila Zala Kaiser.

Vasja Košti


Aktualne novice in dogodki >
2017 2018 2019
p t s č p s n
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke