Zlorabe oseb z invalidnostmi

Prav tako kot vsi ljudje, so lahko tudi osebe z invalidnostmi žrtve fizičnih, čustvenih, finančnih in spolnih zlorab ter zanemarjanja. In ne samo to – invalidnost jih dela še ranljivejše. Ker so v družbi mnogokrat nevidne, so zlorabljane na veliko načinov. Vedno več je odkritih težjih oblik zlorab (fizičnih, spolnih in očitnega zanemarjanja), vendar so posledice subtilnejših in prikritih oblik zlorab (psihična zloraba), enako hude, če ne celo težje. Nekatere oblike zlorab, kot je tretiranje prizadetih kot “večnih otrok”, usmiljeniški odnos, odločanje v njihovem imenu in podobno, družba in institucije mnogokrat odobravajo in spodbujajo, zato jih je še težje izkoreniniti.

Pogostost zlorab

Otroci s posebnimi potrebami in odrasli z invalidnostjo so večkrat žrtve zlorab kot ostali ljudje. Različne raziskave dajejo različne rezultate glede pogostosti zlorab – nakazujejo pa, da je pri osebah z invalidnostjo 2 do 10 krat večja verjetnost, da bodo zlorabljene kot med ostalimi ljudmi.

39% poročenih invalidnih žensk je partner fizično ali spolno zlorabil – 74% jih poroča o fizičnem, 38% pa o spolnem nasilju (Roeher Institute, 1995). 40% žensk z invalidnostjo je bilo napadenih, spolno napaddenih ali spolno zlorabljenih (Simpson, Best, 1991). Neka študija poroča, da je bilo od 39 do 68% deklic in 16 do 30% dečkov z motnjo v duševnem razvoju zlorabljenih pred 18 letom starosti (Ticoll, 1994),

Kaj dela osebe z invalidnostjo bolj ranljive?

a) Ekonomska, fizična in čustvena odvisnost od drugih ljudi
Mnogo odraslih oseb z invalidnostjo, predvsem tistih s težjimi oblikami prizadetosti ni zaposlenih in nimajo dovolj lastnih finančnih sredstev za preživetje, zato so finančno odvisne od svojih sorodnikov ali pa živijo v instituciji. Nekatere so 24 ur na dan odvisne od fizične pomoči drugih oseb; posameznika, ki  živi v instituciji, se tedensko dotakne ( pri oblačenju, osebni higieni, premikanju) več  10 negovalcev. Večina zaradi stalne nege in zdravstvene oskrbe ne more izgraditi stabilnega intimnega prostora, prav tako ne more izgraditi ustrezne samozavesti in samozaupanja, ki bi mu omogočilo, da se upre ob bolečih ali neželjenih dotikih. Pri izražanju svojih potreb in želja so celo preveč potrpežljivi in pasivni.

b) Komunikacijske ovire
Osebe z motnjo v duševnem razvoju mnogokrat niso sposobne na primeren način povedati, kaj se jim je zgodilo, ali pa jim drugi ne verjamejo. Mnoge zaradi pomanjkanja socialnih izkušenj sploh ne prepoznajo zlorabe. Nekateri ljudje imajo omejeno besedišče ali omejene možnosti komuniciranja; nekateri uporabljajo nadomestne oblike komuniciranja (elektronske komunikatorje, komuniciranje s slikami in simboli, znakovni jezik gluhih,…). Večina elektronskih ali slikovnih komunikatorjev pa ne vsebuje besed, izrazov ali slik, s katerimi bi oseba lahko izrazila, da je bila zlorabljena, spolno napadena ali drugače viktimizirana.

c) Pomanjkanje in nedostopnost služb, ki nudijo pomoč
Mnoge osebe z invalidnostjo živijo v takem okolju, kjer se zaradi arhitektonskih ovir, uporabe invalidskega vozička ali drugih pripomočkov za premikanje, sploh ne morejo umakniti iz sobe, stanovanja ali celo iz postelje. Različne javne službe so zaradi arhitektonskih ovir nedostopne ali pa nimajo informacij, kje pomoč sploh iskati. 

d) Segregacija
Veliko oseb z invalidnostmi je izključenih iz normalnega socialnega okolja in živijo v institucijah. Segregacija pri šolanju, zaposlitvi in bivanju pomeni, da imajo omejene možnosti sodelovanja v običajnih situacijah, kjer se ponavadi srečujejo ljudje (njihove socialne izkušnje so vezane na negovalce, terapevte in druge strokovnjake). Tisti, ki živijo v institucijah so po statistikah večkrat žrtve zlorab, predvsem storilcev, ki svoja dejanja ponavljajo. V institucijah ponavadi tudi nimajo dostopa do telefona, nimajo v bližini družine in drugih ljudi iz socialne mreže, ki bi jih kot žrtev zaščitili, ni policije  ali zagovornikov. Za institucije je značilno neskladje moči med izvajalci in uporabniki storitev.

e) Družbeni vidik in miti
V družbi velja mnenje, da so osebe z invalidnostjo manj vredne; invalidnost jih razvrednoti kot ljudi, hkrati pa se ne verjame dejstvu, da so lahko zlorabljeni. Prav tako velja prepričanje, da so invalidne osebe aseksualne, imune za bolečino in trpljenje, da ne občutijo ničesar ali pa manj kot drugi ljudje. To napeljuje na prepričanje, da jih zlorabe ne prizadenejo tako močno.

Oblike in vrste zlorab oseb z invalidnostmi

Nekatere oblike zlorab so tesno povezane s posameznikovo manjzmožnostjo in njegovimi posebnimi potrebami. Tako govorimo o zlorabah kot so: prevelika zaščitenost, zapiranje v sobo, pomanjkanje stimulacije, pomanjkanje nadzora in skrbi, nepravilnem ali nezadostnem dajanju zdravil, zlorabi zdravil, prisilnem hranjenju, medicinskem fotografiranju, prikrajšanju za stike z drugimi ljudmi, prisluškovanju telefonskim pogovorom. Tu so še ignoriranje prošenj za pomoč ali zavrnitev iskane pomoči, neprestana kritika in nespoštovanje zasebnosti in intimnosti. Invalidski voziček in ortopedski pripomočki so podaljšek posameznikovega telesa, zato predstavlja zlorabo tudi brezčutno in grobo ravnanje s pripomočki ter manipuliranje brez privolitve uporabnika. Širše gledano predstavljajo zlorabo oseb z invalidnostmi tudi segregacija in izolacija, nezadostno število ali nedostopnost do služb, ki nudijo pomoč, diskriminacija pri zaposlovanju.

Zlorabe v institucijah

Na zlorabo v institucijah lahko gledamo predvsem iz dveh vidikov, kot  zlorabo osebe z invalidnostjo s strani osebja ali drugih uporabnikov storitve, ali pa kot sistemsko zlorabo. V prvem primeru gre za problem negovalnega kadra, ki je preobremenjen (en negovalec mora poskrbeti za več uporabnikov v časovni stiski) in je velikokrat slabo usposobljen za takšno delo. Pri spolnih zlorabah v institucijah kljub pozorni kadrovski izbiri lahko naletimo na pedofile in spolne iztirjence, ki svoja nagnjenja ponavadi dobro skrijejo, žrtve pa tako tega ne znajo povedati ali pa jim nihče ne verjame. V institucijah prihaja tudi do zlorab diagnoz, lahko v smislu dajanja nalepk (klicanje po imenu diagnoze ali pripomočkih, ki jih oseba uporablja, npr. cerebralec, distrofik, vozičkar,…). S postavitvijo diagnoze, pa se lahko postavijo napačna, mnogokrat prenizka pričakovanja do otroka ali pa se tolerira vedenje, ki bi se ga sicer moral naučiti obvladati. 

Pri sistemski zlorabi ne moremo govoriti o odgovornosti posameznika; gre za ogromen in kompliciran sistem skrbi za ljudi z invalidnostmi, ki je morda nesposoben zagotoviti varnost in primerno skrb vsem uporabnikom storitve. Agresivno vedenje, samopoškodovanje in neprilagojeno vedenje, ki so mnogokrat posledica preteklih ali še trajajočih zlorab, velikokrat obravnavajo z vedenjsko ali medikamentozno terapijo. Lažje je z zdravili umiriti posameznika in ga narediti pasivnega, kakor pa ga opolnomočiti za samozastopanje.

Zlorabe v družini

Ne glede na to, kako je družina prilagojena razmeram, ki so povezane s skrbjo za člana z invalidnostjo, vsaj občasno vsaka doživlja stres. Vsak družinski član, ponavadi predvsem mati, je lahko izčrpan od nenehne skrbi za invalidnega člana, kar poveča verjetnost zlorabe.  Dejavniki stresa so slabo finančno stanje in povečane materialne potrebe družine, socialna izolacija, stresna obdobja prehoda (vstop v vrtec, šolo,…), občutja razočaranja, frustracije in sramu ter nenehna odgovornost in skrb za otroka ter prepričanje, da se ne da nič več storiti. 

Velikokrat se zgodi, da imajo starši do svojega otroka s posebnimi potrebami preveč zaščitniški odnos. Razumljivo je, da želijo starši otroka, ki je kronično bolan  ali ima kakšno obliko prizadetosti, zaščititi ter obvarovati pred krutim in nevarnim svetom. To pa lahko hitro privede do hiperprotektivnosti. Starši otroku onemogočajo eksperimentiranje z okolico, s čemer pridobiva pomembne življenjske izkušnje in ga omejujejo v razvoju mnogih spretnosti in sposobnosti, ki bi jih lahko v drugačnih okoliščinah, kljub oviranosti, privedel do veliko širšega razpona. Če družinski člani brez prave potrebe prevzamejo naloge namesto otroka, ga vedno znova potiskajo v vlogo nemočnega in nebogljenega, dolgoročno ga pa s tem bolj prikrajšajo, kot mu pomagajo. Oblikuje si slabo samopodobo in tudi sam začne verjeti, da je nemočen in odvisen.

In kaj lahko naredite?

Kam se obrniti po pomoč ob morebitni zlorabi?

• Policija 113
• Center za socialno delo
• Zdravnik
• Socialna služba kliničnega centra
• Varne hiše in krizni centri
• Nevladne organizacije

Nevladne organizacije, ki delujejo na področju boja proti zlorabljanju:

• SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 080 11 55 (vsak delavnik od 12.00 do 18.00 ter vsak dan od 18.00 do 22.00)
• Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14, 1000 Ljubljana, 01/ 434 72 61 (ponedeljek do sreda 16.00 do 18.00, četrtek in petek 10.00 do 12.00)
• Zavod EMMA, Tržaška 2, p.p. 221, 1000 Ljubljana, 080 21 33 (vsak delavnik med 9.00 in 14.00 ter vsak dan med 18.00 in 21.00)
• Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Masarykova 23, 1000 Ljubljana, 080 28 80, 01/ 43 13 341
• Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva cesta 36, 1000 Ljubljana, 01/434 48 22, Gosposvetska c. 27, 2000 Maribor, 02/ 250 17 36
• Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, p.p. 1646, 1001 Ljubljana, 01/ 510 42 20
• Društvo center za pomoč mladim, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, 01/ 438 22 10
• Društvo varnega zavetja, p.p. 18, 9240 Ljutomer, 02/ 584 83 90