V preteklosti so otroci s posebnimi potrebami le redko imeli možnost vključitve v redno šolo skupaj s svojimi zdravimi vrstniki, v zadnjem obdobju pa so vse glasnejši zagovorniki pravic oseb z invalidnostjo, ki se zavzemajo za enakopravnost in inkluzijo.
O inkluzivnem izobraževanju lahko govorimo takrat, ko so otroci s posebnimi potrebami skupaj s svojimi zdravimi vrstniki vključeni v isti razred in se skupaj izobražujejo. Jasno je, da samo postaviti otroke z invalidnostjo in tiste brez posebnih potreb v skupni razred ni dovolj in ne bo prineslo želenih rezultatov. Inkluzivno izobraževanje se bo zgodilo ko so prisotni zagovorniki, načrtovanje, podpora in skupna zaveza vseh deležnikov.
Ker naše predpostavke glede koncepta invalidnosti bistveno vplivajo tudi na šolski sistem in način izobraževanja v šolah, je potrebno pojasniti razliko v konceptu medicinskega in socialnega modela invalidnosti.
Medicinski model invalidnosti
Če izpostavimo invalidnost samo, je le-ta problem posameznika in ne celotne družbe (okolja). Oseba z invalidnostjo je izpostavljena kot problem, širša okolica (družba) pa se ne potrudi in se ne čuti odgovorna za spremembo okolice in za reševanje problemov, povezanih z invalidom in invalidnostjo. Ni okolje problematično, problematičen je invaliden posameznik. S takim gledanjem na invalidnost, je oseba z invalidnostjo prepuščena krogu strokovnjakov (medicinskih, pedagoških in drugih), v katerih leži moč odločanja. V kontekstu medicinskega modela govorimo o zdravljenju, terapiji, spreminjanju v normalno, saj če je problem posameznik z invalidnostjo, potrem je potrebno tega popraviti, pozdraviti, spremeniti ali pa vsaj kompenzirati njegovo invalidnost s posebnimi ugodnostmi.
Strokovnjaki so ponavadi osebe brez invalidnosti, ki določajo kam naj gredo otroci z invalidnostjo v šolo, kašno pomoč in način izobraževanja potrebujejo, kje naj živijo, če lahko ali ne smejo delati in kakšno delo lahko opravljajo. Poseben način nadzora predstavlja tudi način gradnje z arhitektonskimi ovirami, ki onemogočajo zadovoljevanje potreb. Konkretno ravnanje in stališča so tista, ki osebe naredijo invalidne in mnoge tudi ponotranjijo negativno podobo. V luči medicinskega modela, se otroci izobražujejo v posebnih šolah, kjer strokovnjaki izhajajo iz tega, da je otrok drugačen in slab ter ga je potrebno narediti »normalnega«. Iz tega sledijo »posebne izobraževalne potrebe« in posebni izobraževalni cilji.
Problem je PRIZADET OTROK
- ne more se gibati po razredu
- ne more se varno igrati
- s pripomočki hodi počasi
- ne more komunicirati z ostalimi
- potrebuje zdravljenje
- težko ga je učiti
- ne more delati tako hitro kot ostali
- med poukom obiskuje terapije
- nima zagotovljene nege
- ne more hoditi, obsojen je na voziček
- ne more pisati
- ne more sodelovati pri športnih aktivnostih
- ne more uporabljati učnih pripomočkov
- potrebuje skrb in nižje zahteve učitelja
Socialni model invalidnosti
Na invalidnost je mogoče gledati tudi iz drugega zornega kota. Invalidnost ni rezultat posameznikovega primanjkljaja, ampak je rezultat faktorjev v okolju, kjer ta oseba živi. Takemu gledanju na invalidnost pravimo »socialni model« in le- ta je bližje osebam z invalidnostjo. Same pravijo, da je velikokrat možno preseči svojo invalidnost, da pa jih okolje in družba velikokrat zatira. Omejuje jih s svojim mišljenjem, češ da jih je treba ozdraviti, v upanju da bo njihova invalidnost kar izginila in da bi postali »normalni«.
Socialni model definira okvaro (impairment) in manj zmožnost (disability ) kot dve popolnoma različni stvari. Okvara predstavlja problem za posameznika predvsem zaradi tega, ker je postavljen pred zahteve neinvalidnega sveta. Položaj oseb z invalidnostjo in diskriminacija proti njim je pogojen s socialnim okoljem in nima veliko opraviti s samo okvaro oz. manjzmožnostjo. Osebe z invalidnostjo imajo mnogokrat občutek, da so same krive za to, da so drugačne. Drugačnost je samo v tem, da je del telesa ali uma omejen v svojem funkcioniranju. To je okvara. Vendar zaradi tega še nisi manj človeško bitje. Vendar večina ljudi drugačnih ne sprejema takšnih kot so. Invalidne delajo strah, ignoranca, predsodki, arhitektonske ovire in diskriminatorna praksa. Po mnenju zagovornikov socialnega modela leži rešitev problema invalidnosti v spreminjanju družbe, za razliko od medicinska modela, kjer gre za spreminjanje posameznika.
Problem je NEDOSTOPNOST ŠOL
- pomanjkljivo znanje o prilagojeni opremi in pripomočkih
- neprimerni učni cilji in metode
- pomanjkljivo učiteljevo znanje o prilagajanju učnih vsebin, metod, aktivnosti
- terapije sovpadajo z urnikom
- nizka učiteljeva pričakovanja in vzvišenost
- stavbe so brez dvigal in klančin
- pripomočke za hojo okolje sprejema z odporom
- izoliranje v ločene skupine
- neprimerne sanitarije in prostori za nego
- pomanjkanje sredstev
To so splošne smernice in ideje, ki bi morale pospešiti spremembe in izboljšati celotno šolsko miselnost in delo. Izboljšati bi morali učno okolje, iz socialnega in izobraževalnega vidika, da bi bile primerno za vse učence. V te spremembe so zajete metode poučevanja, učni pripomočki, socialno okolje in arhitektonska dostopnost. Res je, da je za to potrebna nova miselnost glede organizacije, finančnih sredstev in stališč družbe. S tem se ponudi možnost izboljšave že zdavnaj obstoječih socialnih in izobraževalnih dejavnikov, ki povzročajo probleme velikemu številu učencev, tudi tistim brez invalidnosti in drugih zdravstvenih težav. Pri takem načinu mišljenja je poudarjen odnos med učencem in socialnim ter šolskim okoljem. S tem se na prvo mesto postavi izobraževalno delo in socialne faktorje, torej so pomembni učitelj, vzgojitelji in starši. Ponovno je poudarjena učiteljeva kreativnost in s tem omogočanje vsem učencem aktivno sodelovanje pri pouku.
