Za večino otrok je učenje oblačenja in slačenja eden pomembnejših korakov k samostojnosti. Ali je samostojno oblačenje realen cilj otroka, je odvisno od stopnje njegove prizadetosti.
Če otroku motorika to dovoljuje, naredite vse kar je možno, da bo z vašo pomočjo ta cilj dosegel. Lahko se zgodi, da ima močno željo po tem, da bi se oblačil sam, prizadetost motorike pa mu to onemogoča; omogočite mu, da bo v proces oblačenja vključen v največji možni meri.
Oblačenje otroka
Za uspešno oblačenje je bistvenega pomena izbira primernega položaja. Otroka s cerebralno paralizo najlažje oblačimo ko sedi na stolu ali nizki klopi. Če ne kontrolira trupa in glave, ga lahko posadite v naročje. Če otrok lahko stoji, naj med oblačenjem stoji in se z roko drži za oporo. To je za tistega, ki pomaga pri oblačenju, najlažje, saj mu otroka ni treba dvigati. Če otroka oblačite v ležečem položaju na postelji, bo delo nekoliko olajšalo, če je ležišče kakovostno. Pomembno je, da postelja fiksno stoji in je višina za negovalca primerna, paziti pa je treba, da otrok ne pade iz postelje.
Če ima otrok eno roko bolj prizadeto kot drugo, začnite z oblačenjem bolj prizadete roke, slečete pa jo nazadnje. Nikoli ne oblačite rokava tako, da vlečete roko za prste, ker se bo komolec še bolj upognil.
Učenje samostojnega oblačenja
Pri navajanju na samostojnost pri oblačenju bodite pozorni na otrokovo naravno težnjo po samostojnosti, ki se kaže v zahtevi »hočem sam!«. To je krasna priložnost, da otroku puščate vse več samostojnosti pri posameznih opravilih. Če boste to priložnost zamudili, lahko začne otrok razvijati občutek nemoči, kar bo slabo vplivalo na razvoj samospoštovanja.
Lažje kot oblačenje je slačenje, zato začnite najprej z učenjem slačenja. Za mnoge otroke je slačenje nogavic najlažja naloga izmed vseh. Pri tem lahko otroku pomagate potegnit nogavice dol, potem pa pustite, da sam dokonča nalogo. In tako naprej po korakih – ko uspešno opravlja eno nalogo, začnite z učenjem naslednje in postopoma opuščajte pomoč.
V primeru, da se vaš otrok ne more samostojno sleči, ga spodbujajte, da pri opravilu vseeno sodeluje, kolikor more. Na primer, lahko mu rečete naj dvigne roko, medtem ko mu vi slečete rokav ali naj se premika v pasu, da mu lahko lažje slečete hlače. Če zaradi omejenih gibalnih sposobnosti ne more nič narediti sam, ga spodbudite, da sodeluje vsaj tako, da najde pravi kos oblačila, npr. »Kaj je zdaj na vrsti?«
Obleka
Ko nakupujete otroku obleko, naj bo le-ta takšna, da bo otroku olajšala samostojno oblačenje. Obstajajo podjetja in trgovine, ki ponujajo obleko, ki je prilagojena posebnim potrebam otrok s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi. Včasih je bolje, da kupite obleko, ki je kakšno številko večja ali narejena iz raztegljivih materialov. Otroku je lažje zapreti zadrgo kot zapenjati gumbe. Gumbi ali zadrga naj bodo na sprednji strani, ne zadaj. Nikoli pa ne pozabite vprašati otroka ali mu je obleka, ki jo nameravate kupiti, všeč. Tudi če se ne more sam obleči, lahko izbira barve, kroje in materiale obleke.
Čevlji
Cerebralna paraliza lahko povzroča kar nekaj težav povezanih s hojo, nogami in stopali. Mnogi otroci imajo slabo ravnotežje, zato potrebujejo čevlje, ki nudijo dobro oporo in preprečujejo zdrs noge. Spastičnost lahko povzroča zategnjenost stopala, ki se lahko obrača navznoter. Pri nekaterih otrocih je prisoten nizek mišični tonus, kar povzroča nestabilnost (stopala se obračajo navzven ali navznoter). Pri hemiparezi je ena noga normalna, druga pa zategnjena in slabše uporabna. Vse to je treba upoštevati pri izbiri primerne obutve.
Čevlji, ki so najustreznejši za otroke s cerebralno paralizo, so običajni udobni športni čevlji z mehkim gumijastim podplatom, ki preprečuje zdrs noge ter so toliko mehki, da ne tišči noge, hkrati pa dovolj močni in prilegajoči. Nekateri otroci nosijo prilagojene – ortopedske čevlje, predvsem z namenom boljše opore za nogo. Te čevlje predpiše zdravnik ortoped. Tudi nasploh se glede primerne obutve posvetujte z zdravnikom ortopedom.
