Otroci s posebnimi potrebami naj, če je le mogoče, živijo doma. Z njimi ravnajte kolikor se le da, tako kot z vsakim drugim otrokom. Čeprav bo otroku s posebnimi potrebami potrebno posvetiti več časa, nobena od predlaganih aktivnosti ne bi smela utrujati niti staršev niti otroka.
Urjenje spretnosti je del njihovega vsakdanjega skupnega življenja, zadovoljstvo ob opazovanju otrokovega napredovanja pa dragoceno plačilo za vloženi čas. Ko otrok določeno spretnost osvoji, mu omogočite, da jo pogosto ponavlja. Z osvojenim znanjem lahko otrok napreduje v naslednjo stopnjo, dokler ne postane, kolikor je mogoče, samostojen.
Vzgoja otroka je za vse starše izziv, ki zahteva raznovrstne sposobnosti. Mnoge od njih se razvijejo spontano, kot odgovor na otrokove potrebe. Otrok potrebuje počitek in aktivnosti, kakor tudi navade za zdravo življenje. Čutiti mora, da ga imajo starši radi in da zanj skrbijo, da se bo iz popolnoma nemočnega dojenčka lahko razvil v samostojnega otroka, ki si zna sam pomagati.
Pri normalnem razvoju bi moral otrok pri približno dveh letih znati hoditi, govoriti, jesti, se s pomočjo drugega preoblačiti in biti navajen na kahlico. To doseže tako, da se s pomočjo raziskovanja svojega okolja, z uporabo tipa in vonja, vida in sluha, skozi igro in s posnemanjem neprestano uči. Po prvih nekaj mesecih obvlada silo težnosti, nato pa se postopoma začne gibati, sedeti, se dvigovati, stati in hoditi.
Starši opazujejo otrokov naravni razvoj in se ravnajo po njegovih zahtevah, ki se spreminjajo z neprestanim napredovanjem. V enaki meri, kot jih vodi otrokova vedno večja samostojnost, lahko tudi usmerjajo njegovo napredovanje v družbeno sprejemljivo vedenje in mu omogočajo, da se uči iz svojih izkušenj. Ta medsebojni vpliv je temeljni kamen normalnega razvojnega procesa pri majhnem otroku. Če pa se otrok rodi z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, bo mejnike razvoja verjetno dosegal počasneje kot normalni otroci ali pa bodo zaradi oviranosti v njegovem razvoju ostale določene vrzeli.
Osredotočenje
Osredotočenje je prvi pomemben korak pri vzpostavljanju komunikacije. Otrok gleda naravnost v mamo ali očeta, kasneje v stvar. Če potrebuje pomoč, lahko pritegnemo njegovo pozornost z zvokom, živobarvnimi predmeti in z dotikom.
Seganje in prijemanje
Otrok steguje roke, da bi prijel Ijudi ali predmete in zgrabi prste, lase in stvari. V roke mu lahko damo majhne predmete različnih oblik, velikosti, barv in materialov. Svojo roko položite čez njegovo, da mu pokažete, kako naj prijema. Če se sam ne igra s svojimi rokami in prsti na nogah, mu jih približajte do ust in se z njim igrajte.
Spuščanje
Otrok začne stvari spuščati kasneje kot prijemati. Lahko mu pomagamo tako, da mu stvar, ki jo drži, narahlo potegnemo iz rok.
Obvladovanje glave
Glavo se bo otrok naučil dvigovati, ko bo ležal na hrbtu ali na trebuhu. Naučil se bo vedno glavo držati pokonci in mu ne bo omahovala niti med prenašanjem. Če ima težave pri obvladovanju glave, ga položite na hrbet ali na trebuh, glavo pa mu podložite s trdo podolgovato blazino, da mu bo udobno. Pred očmi mu migajte z igračo, da boste pritegnili njegovo pozornost.
Valjanje
Otrok se mora naučiti valjati se z enega boka na drugega. Pomagate mu tako, da mu obračate glavo in ga narahlo potisnite, da se bo obrnil. Pazite, da mu roke ne ostanejo pod telesom.
Brcanje
Otrok se bo naučil krepko brcati. Če mu ne gre, mu pomagajte tako, da mu sami premikate noge, kot da brca. Če ga boste malo ovirali in mu oteževali gibanje, bo morda poskusil brcniti v ovirajočo roko ali predmet. To lahko delate med previjanjem.
Sedenje
To je osnovni položaj, ki daje potrebno ravnotežje za prehod v druge aktivnosti. Otrok naj se prime vaše roke, nato ga rahlo potegnite v sedeč položaj. Če mu glava omahuje nazaj, mu položite roke na obe strani glave in jo počasi dvigujte, dokler ne pride v sedeč položaj.
Sedenje na stolu
Izbira pravega stola je zelo pomembna. Dokler je otrok še zelo majhen, naj ima tak stol, ki mu podpira hrbet, tako da se ga dotika vse od glave do konca hrbtenice. Noge naj bodo v kolkih upognjene v pravem kotu, prav tako v kolenih, stopala pa naj počivajo na opori, tako da se lahko vanjo upre. Roke naj ima na mizici pred sabo, da jih bo lahko uporabljal. To mu bo pomagalo držati glavo pokonci.
Sčasoma, ko se bo navadil tako sedeti, lahko oporo odstranite. Huje prizadeti otroci bodo morda potrebovali poseben prirejen stol, ki bo oblikovan tako, da bo vsakemu posameznemu otroku nudil oporo, ki jo potrebuje. Ko bo otrok znal sedeti na stolu, se lahko začne privajati tudi na kahlico. Za otroke, ki sami težko sedijo, obstajajo posebne kahlice in straniščne deske z oporo.
Gibanje po prostoru
Otroci se začnejo gibati po prostoru na veliko različnih načinov. Ena najzgodnejših oblik takega gibanja je plazenje. Če položite roke na otrokova stopala, kadar je na tleh, se bo lahko vnjae uprl in se odrinil naprej.
Kobacanje
Otroci z gibalno oviranostjo ponavadi težko kobacajo, zato jim je potrebno pomagati premikati roke in noge, da bodo lahko napredovali. Čeprav se majhn otroci ponavadi razvijajo tako, da se najprej plazijo, nato kobacajo, se dvigujejo, stojijo in tako začnejo hoditi, pa bodo otroci s posebnimi potrebami nekatere od teh razvojnih stopenj morda preskočili.
Dvigovanje
Otrok se lahko začne dvigovati ko že lepo sedi in zna dobro zgrabiti in se držati palice ali druge opore. Prepričajte se, če je pohištvo stabilno in se ne bo prevrnilo, ko se bo poskusil dvigniti. Pustite ga, naj večkrat poskusi splezati na stol, se vsede nanj in zopet zleze z njega.
Stoja
Ko lahko otrok že trdno stoji, držeč se za stol, naj ga poskuša porivati pred sabo. Pri tem mu lahko pomagajo vozički, hojce ali drugi pripomočki, narejeni v ta namen. Otroka primite za roke in hodite vzvratno pred njim ter ga spodbujajte k gibanju nog in hoji.
