Julija je Državni zbor RS sprejel novi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki nadomešča dosedanji zakon, sprejet leta 2000 in kasneje še nekajkrat dopolnjen. Veljati bo začel 1. septembra 2012, podzakonske akte pa mora minister sprejeti v šestih mesecih od uveljavitve zakona.
Zakon ureja usmerjanje otrok, mladoletnikov in polnoletnih oseb (izjemoma do 26. leta) s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami ter določa načine in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja. Daje podlago torej tudi za izvajanje posebnega programa za osebe s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju do 26. leta. Definicija otrok s posebnimi potrebami je dopolnjena s skupino otrok z avtističnimi motnjami.
Namen zakona je bil na novo opredeliti postopek usmerjanja, ki bo lahko v večji meri zagotovil usmerjanje otrok v skladu z njihovimi posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Postopek se začne s pisno zahtevo staršev ali oseb starejše od 15 let same. O usmerjanju na prvi stopnji odloča Zavod za šolstvo, za ugotovitev dejstev in okoliščin za optimalno usmeritev otroka se ustanovita prvo in drugostopna komisija, ki daje strokovno mnenje. Pomembna sprememba je v delovanju komisije za usmerjanje prve stopnje, kjer so pristojnosti vodenja postopka nekoliko drugače opredeljene.
Pripravljalci strokovnega mnenja so v vlogi ekspertov, vodenje postopka je v pristojnosti pooblaščene osebe. Zakon uvaja tudi obvezno mnenje vzgojitelja oziroma učitelja, ki izvaja vzgojno-izobraževalno delo z otrokom. Opredeljuje podlage za usmeritev ter zahtevo za uvedbo postopka, potrebno strokovno dokumentacijo, vsebino strokovnega mnenja ter možne pripombe nanj, izpolnjevanje pogojev za vzgojno-izobraževalni zavod, vsebino odločbe o usmeritvi, način vročanja ter možnosti pritožbe nanjo, obveznost individualiziranega programa (najkasneje v 30 dneh po dokončnosti odločbe) ter njegovo vsebino, preverjanje ustreznosti usmeritve ipd.
Nujnost spremembe zakona je narekovala že Konvencija o otrokovih pravicah in odločba Ustavnega sodišča (Ur.l. 52/2010), ki poudarja otrokovo korist kot glavno vodilo usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v sistem vzgoje in izobraževanja. Drugi cilji in načela zakona so še: celovitost in kompleksnost vzgoje in izobraževanja, enake možnosti s hkratnim upoštevanjem razlik, vključevanje staršev v postopek usmerjanja, individualiziran pristop, interdisciplinarnost, ohranjanje ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja, čimprejšnja usmeritev v ustrezni program, takojšnja in kontinuirana podpora in strokovna pomoč, vertikalna prehodnost in povezanost programov, organizacija vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja ter zagotavljanje ustreznih pogojev za otrokov optimalen razvoj.
Zakon na novo opredeljuje tri vrste dodatne strokovne pomoči: pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir, težav oziroma motenj, svetovalno storitev in učno pomoč, ki se izvaja samo v osnovni šoli ter programih nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, v primeru dolgotrajne bolezni pa tudi v drugih izobraževalnih programih. Dodatna strokovna pomoč se lahko nudi individualno ali skupinsko, v oddelku izobraževalnega ali socialnega zavoda ali izven njega, lahko pa tudi na domu ( ne več kot pet ur tedensko), na osnovi odločbe o usmeritvi ter podrobno opredeljeno v individualiziranem programu. Predšolskim otrokom je, na predlog zdravnika, zagotovljena svetovalna storitev kot dodatna strokovna pomoč, že pred uvedbo postopka usmerjanja, največ 2 uri mesečno (načelo zgodnje obravnave). Hkrati zakon omogoča tudi prilagajanje prostora ter nujne pripomočke, ki jih mora zagotavljati ustanovitelj zavoda (če niso zagotovljeni po drugih predpisih). Ta težje in težko gibalno ovirane ter slepe otroke omogoča začasnega ali stalnega spremljevalca.
Za učinkovitejšo strokovno obravnavo in podporo učiteljem v večinskih šolah in vrtcih novi zakon omogoča javnim zavodom za vzgojo in izobraževanje, socialnovarstvenim zavodom in svetovalnim centrom tudi izvajanje strokovnih nalog kot so npr. svetovalne storitve, mobilna služba, strokovno izobraževanje strokovnih delavcev, izposoja didaktičnih materialov in pripomočkov, izvajanje seminarjev za starše ipd. S tem naj bi se vzpostavila povezava med posebnimi in rednim šolskim sistemom po vzgledu mnogih evropskih držav.
Otrokom s posebnimi potrebami omogoča delno prehajanje med programi (vključevanje iz prilagojenega v redni program za predšolske otroke, iz prilagojenega v izobraževalni program, iz posebnega v prilagojeni program osnovnošolskega izobraževanja.
Omogoča tudi izobraževanje na domu ali v zasebnem vzgojno-izobraževalnem zavodu – na predlog staršev in ob utemeljenih razlogih.
Zakon je uredil tudi prekrškovni sistem – sankcioniranje nedoslednega oziroma pomanjkljivega izvajanja zakonskih določil – kaznovanje staršev in pravne osebe, če v skladu z odločbo ne vključijo otroka v vrtec, šolo ali zavod; pravno osebo, če zavodu za šolstvo in inšpektorju ne sporoči, da se dokončna odločba ni izvršila in tudi, če individualizirani program ni bil izdelan v roku 30 dni (globe znašajo od 1000 do 2000 eur).
