Ideja o projektu, ki združuje likovno umetnost in poezijo, je vzklila med druženjem in dolgimi pogovori dveh umetnikov – Tomaža Luariča in Marjane Onič –, ki sta drug z drugim delila svoje umetniške ideje, dosežke in preprosto prijateljsko naklonjenost.
Razstavo si je do 14. maja 2025 mogoče ogledati v Skrbovin’ci (Mačkova ulica 1) v Ljubljani.
Vse skupaj se je začelo, ko je Marjana Onič pred približno letom dni v Centru Sonček Maribor prvič srečala Tomaža Lutariča. Tam je namreč v sklopu študija psihologije opravljala praktično izobraževanje v delovnem okolju. Od prvega dne sta se rada pogovarjala in družila ter si zaupala mnoge zgodbe, skrivnosti, ideje, mnenja, želje in še kaj.
Ko je med prazniki obiskala stanovanjsko skupnost Sonček na Pragerskem, kjer Tomaž živi, ji je razkril tudi svoje pesniške dosežke. Zelo je bila počaščena, ko ji je podaril svojo pesniško zbirko Na črepinjah preteklosti, ki je izšla leta 2013. Povedal ji je, da lahko eno od njegovih pesmi posluša celo na kanalu YouTube. Pesem Črepinje se ponaša s skoraj štiri tisoč ogledi, kar glede na čudovito rock izvedbo vrhunske zasedbe sploh ne preseneča.
»Moram reči, da sem bila nad Tomaževimi pesniškimi podvigi nadvse navdušena. Prav tako sem mu tudi sama pokazala nekaj svojih umetniških izdelkov, med drugim del serije slik, ki se dotikajo področja duševnega zdravja. Tako je nastala ideja, da bi napisal pesem na eno od mojih slik, in Tomaž jo je tudi hitro uresničil. Nastala je presunljiva pesem Dokončanje, ki pa ni bila konec, temveč šele začetek najinega sodelovanja,« pravi Marjana Onič.
Sedem pesmi in sedem slik
»Tomaža sem spodbujala, naj napiše še kakšno pesem. Prav tako se ni končalo s koncem moje prakse, temveč sem delovanje v Centru Sonček Maribor nadaljevala kot prostovoljka. Najin projekt pa je rasel in rasel. Nastalo je sedem pesmi na sedem slik. Za pesem Črepinje sva ugotovila, da se čudovito ujema z eno mojih že prej naslikanih slik, tako da zdaj projekt zajema osem pesmi z ujemajočimi se slikami,« pove Marjan Onič.
Ključno v tem projektu je, da je Tomaž v pesmih izrazil svojo lastno interpretacijo slik. »Nisem želela, da napiše pesmi na podlagi opisa mojega kreativnega procesa in tega, kar sem sama želela s slikami sporočiti, zato mu nisem vnaprej posredovala veliko informacij o slikah. S tem so slike dobile povsem nov vidik, ki presega moje sporočilo, hkrati pa udejanja temeljni namen te serije slik, da namreč vsak opazovalec s svojega unikatnega zornega kota v njih najde svoj pomen. V tem je dodana vrednost projekta, saj ni zgolj združitev slik in pesmi, temveč sinteza in nadgradnja ene in druge oblike umetnosti.«
Nekje na polovici je Tomaž projekt poimenoval Ko slika napiše pesem. »Ugotovila sva, da sva ustvarila nekaj velikega. Takoj sem pomislila, da zdaj, ko ima ime, ki še celo zelo dobro zveni, bo pa tole treba predstaviti širšemu občinstvu.«
Prvič sta projekt svetu predstavila 21. septembra 2024 v sklopu krajevnega praznika na Pragerskem, saj je kraj tesno povezan s stanovanjsko skupnostjo Sonček. Odzivi organizatorjev in obiskovalcev so bili zelo pozitivni, zato sta se odločila, da nastopita tudi na Kulturnem večeru invalidov v Kazinski dvorani SNG Maribor, ki je potekal 19. novembra 2024. Na prireditvi je Tomaž prebral pesem Nezlomljiva in požel dva bučna aplavza.
Razstava v Skrbovin’ci (Mačkova ulica 1) v Ljubljani je tako tretja po vrsti. Umetnika – Tomaž Lutarič in Marjan Onič – sta jo otvorila 16. aprila, na otvoritvi pa je sodeloval tudi zbor Men se poje, v katerem pojejo uporabniki Zveze Sonček. V imenu Mestne občine Ljubljana se je otvoritve udeležil podžupan Aleš Čerin.
Tomaž Lutarič: »Če slike ne bi bile dobre, ne bi sprožile takšnega viharja v moji duši.«
»Ker so ključni elementi tega projekta Tomažev zorni kot in njegova interpretacija, predvsem pa njegov pesniški talent, je tudi sam zapisal nekaj besed. Naj povem, da je običajno precej skromen in se nerad pohvali,« poudarja Marjana Onič.
»Projekt je nastal, ko je Marjana prišla k nam na študijsko prakso. Rekel sem, da bi napisal pesmi na njene slike in je bila za. Tako so te pesmi nastale po njenih slikah in so po mojem kar dobro uspele. To je bil zame poseben izziv, ker sem se moral poskušati vživeti tudi v njeno vlogo, ko je slike ustvarjala, tako da je to zame pomenilo neko novo dimenzijo. Mislim, da sem se kar dobro znašel, in pesmi so nastale dokaj hitro.
Slike so v meni pustile zelo globok vtis, zato sem tudi lahko brez težav o njih napisal pesmi. Ljudje pravijo, da so dobre, in take se zdijo tudi meni, ampak so se mi najprej morale malo ‘usesti’. Na začetku se mi niso zdele tako dobre, zdaj, ko se je stvar ‘usedla’, vidim, da je vsaka res sliki primerna. Ker kako bi pa bilo, če bi na dobre slike napisal slabe pesmi. To ne gre. V bistvu me je sporočilnost slik navajala k temu, da napišem pesmi. Če slike ne bi bile dobre, ne bi sprožile takšnega viharja v moji duši.
Premierno sva imela predstavitev na Pragerskem ob občinskem prazniku in nato v Kazinski dvorani ob Kulturnem večeru invalidov. Upam, da se bo projekt širil po Sloveniji. Moja želja je, da ga vidijo ljudje v čim več regijah in da bi na predstavitvah sodelovali tudi kakšni glasbeniki in dogajanje popestrili z glasbo.«
ČRNO BELI SVET
Švigajoče misli,
Odsoten, zamaknjen in steklen pogled,
V moji duši je praznina
In neukročeni demoni preteklih let.
Kamorkoli se obrnem,
Pred menoj se odstira le črno beli svet!
Slika v ogledalu mi pove,
Da tako naprej ne gre.
Telo je polno skelečih, bolečih, nezaceljenih ran,
Izgledam kot okosteneli, pohabljen, na travi ležeči vran!
Vsi v življenju kdaj zgrmimo v prepad,
Vendar z vztrajnostjo,
Pogumom in voljo
Najdemo v sebi skriti zaklad.
V življenju ni sramota večkrat pasti,
Pomembno pa je
Ne se predati
In življenjsko pot nadaljevati!
Tomaž Lutarič
(pesem je nastala 21. maja 2024)
Fotografije z otvoritve razstave v Skrbovinci: Samir Elezović.
