Dr. Matej Rovšek je ravnatelj Centra Janeza Levca Ljubljana in vodja Izobraževalnega centra Pika. Na področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami deluje skoraj vso svojo poklicno pot. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako blizu je slovenski šolski sistem »šoli za vse«, kakšno vlogo imajo pri tem redne in specializirane šole ter kaj inkluzija v resnici pomeni.
Če bi morali danes oceniti slovenski šolski sistem – kako blizu smo dejansko »eni šoli za vse«? Smo na poti k inkluziji ali še vedno predvsem vključujemo posamezne otroke v sistem, ki se sam ni bistveno spremenil?
»Ena šola za vse« je krilatica mnogih držav, tudi Zveza Sonček jo je prevzela že dolgo časa nazaj. Mislim, da je to pozitivna naravnanost, vendar se učinki inkluzije ne kažejo le v tem. Ključno vprašanje je, kako lahko zadovoljimo potrebe različnih otrok s posebnimi potrebami.
Tudi če je šola segregirana, mora biti občutljiva za različnost. Specializirane šole naj bi bile tradicionalno zelo občutljive za različne potrebe otrok. Enako pa pričakujemo od rednih osnovnih šol – in tukaj smo še precej daleč.
Redne šole se ukvarjajo s preveč akademskimi vsebinami, prenatrpanimi učbeniki in tem, kako v skladu z zakonom predelati vso snov, ki je danes nagnetena v učne načrte. Učitelj pogosto vidi razred, ne posameznika. Raznolikost med učenci pa je vedno večja.
Veliko učencev ima odločbo, vendar to še zdaleč niso vsi otroci, ki potrebujejo prilagoditve ali drugačen način poučevanja. Imamo učence priseljence, učence z mejnimi intelektualnimi sposobnostmi, učence s čustvenimi in vedenjskimi težavami … Njihove potrebe so zelo različne.
Ali se lahko to spremeni?
Seveda. Veliko učencev s posebnimi potrebami pride k nam šele po nekajletnih neuspehih v rednem programu OŠ. Med njimi je veliko otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, teh je v osnovnih šolah čedalje več, redna šola pa jim pogosto ne more ponuditi varnega in spodbudnega učnega okolja, kar dejansko potrebujejo.
Pri nas je zato približno 75 odstotkov učencev v programu s prilagojenim izvajanjem in nižjim izobrazbenim standardom takšnih, ki so pred tem že obiskovali redno osnovno šolo in tam doživeli neuspeh – pogosto ne samo enega.
Bi si želeli, da bi ti otroci že od začetka obiskovali specializirano šolo?
Ne. Ne mislim, da bi morali biti že na začetku vsi v specializirani šoli. Želim pa, da so od prvega dne vključeni v ustrezen program, ki se lahko odziva na njihove potrebe in je prilagojen njihovim zmožnostim.
Ko govorim, da naša šola postaja zahtevna, ne mislim, da bi morala biti manj zahtevna. Želim si drugače zahtevno šolo – takšno, ki od učenca zahteva napor, problemsko učenje in razmišljanje, vendar na ravni, ki ustreza njegovim zmožnostim.
Danes se otroci pogosto cele dneve učijo ogromne količine podatkov na pamet. To zagotovo ni okolje, ki bi ustrezalo otrokom z motnjami v duševnem razvoju. Zato sem za prilagojene programe, vendar bi jih, kjer je mogoče, postavil v okolje redne osnovne šole.
Kako pa to že poteka v praksi?
V Ljubljani smo na desetih osnovnih šolah odprli oddelke s prilagojenim programom. V njih je približno 90 učencev, večinoma z motnjami v duševnem razvoju. Ti oddelki so vključeni v življenje šole in imajo z drugimi učenci različne skupne dejavnosti.
Dve leti smo skupaj z Zavodom za šolstvo spremljali, kako je v našem šolskem sistemu sploh mogoče integrirati tovrstne programe. Izhajali smo iz načela, da so učenci v čim večji meri vključeni v dejavnosti učencev rednega oddelka in obratno.
Izkušnje so različne. Nekatere šole so našle več priložnosti za skupne dejavnosti, druge manj, vendar je vsem uspelo vzpostaviti določene stične točke. Nekateri učenci so bili na primer pri angleščini vključeni v redni oddelek, drugi pri športu, glasbeni in likovni vzgoji, podaljšanem bivanju ali dnevih dejavnosti. Nekateri so bili praktično celo leto skupaj z drugimi učenci. To je pomemben korak. Če pa želimo, da bi bili vsi učenci v celoti v rednem programu, je to precej višja stopnja inkluzije.
Kaj bi bilo za to potrebno?
Tam, kjer je to mogoče, bi morali razvijati kooperativno poučevanje. V razredu bi bila skupaj specialni pedagog in učitelj, ki bi razred poučevala kot celoto in pri tem upoštevala njegovo različnost. Za slovenski prostor je to še precej nerazvito področje. Problem je tudi pomanjkanje kadra, zakonodaja pa za zdaj še ne omogoča poučevanja z dvema učiteljema na način, ki bi bil za takšno inkluzijo potreben.
Pogosto zamenjujemo pojma integracija in inkluzija. V čem je glavna razlika?
Stroka je v zadnjih desetletjih to razliko precej razčistila, vendar se pojma še vedno zamenjujeta. Zgolj s prestavitvijo učenca v redni program njegove potrebe niso zadovoljene. To je še slabše kot segregiran razred, saj se diskriminacija izvaja v samem razredu.
Zato zagovarjam stališče, da mora biti program od prvega dne prilagojen njihovi ravni zahtevnosti. Hkrati pa so lahko v redni šoli skupaj z drugimi učenci, imajo svoj program in obenem tudi skupne dejavnosti.
Tudi za druge otroke je verjetno pomembno, da se že od malega naučijo sprejemati različnost.
Eden od načel inkluzije je prav to, da imajo koristi vsi. Projekti, ki so gledali samo na koristi oseb s posebnimi potrebami, so propadli. Treba je gledati celoto razreda in celoto družbe. S tem lahko res poglabljamo družbeno solidarnost, tolerantnost in sobivanje. To je treba spodbujati.
Na koncu se moramo vprašati, kaj je cilj šole. Ali želimo, da otroci poznajo ogromno količino podatkov, ali pa želimo, da se naučijo čim bolj samostojno funkcionirati v družbi. Pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju je slednje še posebej pomembno. Veliko jih lahko naučimo – predvsem vedenja in veščin, ki jim omogočajo čim bolj samostojno življenje.
Kje je meja med prilagoditvijo, ki otroku omogoča enakovredno sodelovanje, in zniževanjem pričakovanj?
S prilagoditvami lahko včasih naredimo tudi več škode kot koristi. Prilagoditve morajo biti strokovno utemeljene in se morajo začeti dovolj zgodaj. Hkrati moramo paziti, da otroka z njimi ne naredimo odvisnega od pomoči.
Če je otrok slep, je brajica prilagoditev, ki mu omogoča enakovredno sodelovanje. Če pa mu pri testu nekdo praktično rešuje naloge, je to medvedja usluga. Otroka navidezno zaščitimo pred neuspehom, dolgoročno pa ga prikrajšamo za možnost, da razvije svoje sposobnosti. Prilagoditev torej ne sme pomeniti, da od otroka pričakujemo manj. Pomeniti mora, da mu omogočimo, da lahko svoje znanje in sposobnosti pokaže na njemu ustrezen način, hkrati pa mu omogočimo sodelovanje in socialno vključevanje.
V Sloveniji je veliko govora tudi o pomanjkanju strokovnega kadra, na primer logopedov.
Po eni strani jih je premalo, po drugi strani pa se potrebe po njih povečujejo. Opažamo naraščajoče število govornih težav pri otrocih, ki vstopajo v prvi razred. Potrebe po strokovni pomoči so zato dejansko velike. Pri nas imamo trenutno težave z zagotavljanjem logopedske podpore. Ena sodelavka odhaja v pokoj, druga se je preselila in smo praktično brez logopeda.
Hkrati pa moramo pogledati tudi širši kontekst. Otroci imajo danes premalo igre, premalo pogovora in premalo neposredne prisotnosti staršev pri pomembnih dejavnostih, kot sta branje in pogovor. Na drugi strani so tu še telefoni.
Problem je tudi pomanjkanje kadra, zakonodaja pa za zdaj še ne omogoča poučevanja z dvema učiteljema na način, ki bi bil za takšno inkluzijo potreben.
Pri pisanju in branju imamo velike težave. Otroci lahko končajo osnovno šolo, ne da bi zares razumeli, kaj berejo. Tudi po gimnaziji se lahko zgodi, da so funkcionalno nepismeni, ker jih šola ne uči dovolj, kako razumeti prebrano.
Če se vrneva k »eni šoli za vse« – je to torej sploh pravi cilj?
Vprašanje je, ali je samo to cilj. Mi smo danes dlje od tega, kot smo bili nekoč, ko šola še ni bila tako zelo napeta. Takrat se je dalo več narediti. Tudi učitelji v šolah, ki so delale z otroki, ki so izstopali, so se lahko več časa ukvarjali s posameznim otrokom.
Danes smo iz osnovne šole naredili skoraj gimnazijo. Če pogledate stare učbenike, boste videli, da je bilo snovi že takrat veliko, danes pa jo učbeniki še dodatno povečujejo. Potem jo učitelji lahko še dodatno razširijo. Količina snovi se tako samo še povečuje. V Sloveniji imamo še vedno sposobnosti otrok porazdeljene zelo različno. Tega ne moremo čez noč spremeniti. Ne moremo pričakovati, da bodo vsi otroci dosegali enake rezultate. Šola bi morala spodbujati tudi področja, na katerih je posamezen otrok dober. Seveda mora osvojiti osnovna znanja, vendar današnja šola pogosto zahteva veliko več kot to.
In za konec: predstavljajva si, da imamo možnost slovenski sistem postaviti nekoliko na novo. Katere tri stvari bi morali spremeniti najprej, da bi lahko čez deset let z večjo gotovostjo rekli: Slovenija ima šolo za vse?
Želim si predvsem šolo, ki bo znala videti različnost. Naše sposobnosti so še vedno zelo različne in tega ne moremo spremeniti. V zadnjih desetletjih smo iz osnovne šole naredili skoraj gimnazijo. Učnih vsebin je ogromno, učbeniki jih pogosto še podvojijo, učitelji pa lahko količino zahtev še povečajo.
Vprašanje je, ali je osnovna šola res še osnovna šola. Šola bi morala biti zahtevna, vendar ne tako, da je zahteva za vse enaka. Zahtevna naj bo tako, da od vsakega učenca pričakuje napor in napredek na področju, kjer lahko razvije svoje potenciale.
Če želimo družbo, v kateri je prostor za različnost, se mora to začeti že v šoli. Ne tako, da vse otroke na silo postavimo v isti okvir, ampak tako, da jim omogočimo različne poti do skupnega cilja – čim bolj kakovostnega in samostojnega življenja.
