Kako zgodnje izkušnje vplivajo na otrokov odnos do drugačnosti, kje je meja med podporo in pretirano zaščito ter zakaj je za otrokov razvoj tako pomemben občutek pripadnosti, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo, specialistko zakonske in družinske terapije ter supervizorko.
Kako na otrokov razvoj vpliva zgodnja izkušnja, da so različnost, drugačen način gibanja, komunikacije ali učenja nekaj običajnega? Lahko takšne izkušnje vplivajo tudi na njegov odnos do drugačnosti v odraslosti?
Predvsem je pomembno, kako na drugačnost gledajo starši. Otroci posnemajo njihove mentalne sheme, prepričanja in vrednotenje. Od staršev prevzamejo tudi odnos do ljudi, ki so drugačni. Zato njihov odnos ni odvisen le od tega, ali se srečujejo z otroki s posebnimi potrebami, ampak predvsem od odnosa, ki ga imajo do njih njihovi starši.
Naša želja bi morala biti, da so otroci s posebnimi potrebami med vrstniki sprejeti povsem spontano. Že to, da govorimo o inkluziji, je pravzaprav žalostno in bi moralo v nas vzbuditi alarm. Vsi ljudje bi morali biti del družbe in človeštva. To bi moralo biti samoumevno.
Raziskave žal kažejo, da je otrok, ki izstopa, bolj izpostavljen vrstniškemu nasilju. Če imaš določeno posebnost, si lahko bolj ranljiv – bodisi postaneš kamen spotike bodisi te drugi pomilujejo. Prav vsak od nas pa potrebuje naravno sočutje in občutek sprejetosti. Na tem bi morali graditi logiko izobraževanja in življenja v družbi.
Pri inkluziji želimo otroku pomagati, vendar se lahko hitro zgodi, da ga začnemo predvsem pomilovati, pretirano ščititi ali namesto njega početi stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Kako naj starši najdejo ravnovesje med podporo in omogočanjem samostojnosti?
Starši so v primerjavi z vzgojitelji in učitelji pogosto v zelo nehvaležni vlogi. Nemalokrat je njihovo doživljanje povezano z neizžalovano izgubo, ker niso dobili »zdravega otroka«, ki si ga seveda vsi želimo. To lahko nehote vodi v popuščanje, permisivno oziroma hiperprotektivno vzgojo. Obe sta lahko škodljivi za otrokov nadaljnji razvoj, predvsem za njegovo samopodobo, psihološko odpornost in osebnostno čvrstost.
Diagnozo mora otrokova družina poznati, saj pomaga razumeti njegove sposobnosti in potrebe. Z njeno pomočjo ga lahko ustrezno usmerjajo in mu po potrebi namenijo več pomoči. Hkrati morajo starši sprejeti, da otrok na nekaterih področjih morda nikoli ne bo povsem samostojen.
Zelo pomembno pa je, da samostojnost spodbujamo od malih nog. Že to, da je slaboviden otrok sposoben sam jesti ali da oseba z Downovim sindromom samostojno uporablja avtobus, je pomemben korak k pozitivni samopodobi. Če otroka na samostojnost pripravljamo od začetka, lahko v odraslosti zmore marsikaj.
Ali lahko pretirano poudarjanje otrokove diagnoze ali oviranosti nehote vpliva na njegovo identiteto? Kako govoriti o potrebnih prilagoditvah, ne da bi otrok v očeh okolice postal predvsem »otrok s posebnimi potrebami«?
To je do otrok zelo krivično. Pogosto se zgodi, ko otrokova okolica ne sprejme njegove diagnoze oziroma ta zasenči njega kot dragocenega posameznika s številnimi edinstvenimi lastnostmi in talenti. Diagnoza je pomembna, vendar ne sme postati otrokova celotna identiteta.
Otrok je lahko fizično prisoten v razredu, pa se kljub temu ne počuti vključenega. Kje je po vašem meja med integracijo in resničnim občutkom sprejetosti in pripadnosti? Kako otrok občuti razliko?
Če si nekam fizično vključen, še ne pomeni, da tja pripadaš in da se tam dobro počutiš. Pripadnost in občutek varnosti sta nujni in nenadomestljivi potrebi vsakega človeka. Brez njiju se ne moremo osebnostno razvijati.
Če otroka damo v razred, vendar tega ne spremljajo občutljivost, empatija, potrpežljivost in zrelo vključevanje, je takšna inkluzija lahko neučinkovita. Otrok lahko postane tarča medvrstniškega nasilja in smo s tem naredili več škode kot koristi.
Inkluzija je zelo dragocena, vendar jo moramo razumeti v širšem kontekstu. Naše šole trenutno nimajo vedno dovolj kapacitet za močno inkluzijo. Normativi za šolske razrede in vrtčevske skupine so visoki, hkrati pa imajo tudi številni otroci, ki niso formalno opredeljeni kot otroci s posebnimi potrebami, učne ali razvojne težave. Otroci s posebnimi potrebami pa pogosto potrebujejo še več individualnega in specifičnega pristopa.
Po drugi strani imajo lahko tudi starši otrok brez oviranosti ob inkluziji pomisleke – na primer, da bo učitelj zaradi enega otroka imel manj časa za druge. Kaj se psihološko skriva za takšnimi strahovi in kako jih je mogoče nasloviti brez obsojanja staršev?
Takšne pomisleke imajo tudi svetovalni delavci, učitelji in vodstva šol. Glede na trenutno organiziranost našega izobraževalnega sistema so povsem razumljivi. Učni načrti so precej nabiti in ciljno usmerjeni, zato strah učiteljev razumem.
Če želimo šolsko inkluzijo resno uresničevati, bi bilo treba sistem spremeniti. Vprašanje je tudi, ali je 100-odstotna inkluzija sploh mogoča. V Italiji imajo enega od sistemov, ki je bolj usmerjen v to, vendar bi morali, če bi želeli slediti njihovi poti, številne stvari organizirati drugače.
Vsekakor pa moramo hitreje napredovati predvsem pri destigmatizaciji. Spremembe lahko začnemo uvajati tudi z majhnimi koraki – denimo z izobraževanjem voznikov avtobusov, ki prevažajo otroke s posebnimi potrebami. V zadnjih dvajsetih letih je bil sicer opazen pomemben napredek, vendar se spremembe dogajajo prepočasi.
Je lahko vključujoče okolje koristno tudi za razvoj frustracijske tolerance? Otroci se namreč v raznoliki skupini srečujejo s tem, da vsi ne zmoremo enako hitro, ne potrebujemo enake pomoči in da »pravično« ne pomeni nujno »za vse enako«.
Vsekakor. Različnost nas bogati, zato je pomembno, da so otroci že od malega izpostavljeni različnim situacijam. Ne smemo jih vzgajati v smeri popolnosti, h kateri naša zahodna družba žal pogosto stremi, temveč skozi življenjske situacije in izkušnje. Otroci se v raznoliki skupini učijo, da vsi ne zmoremo enako hitro, da ne potrebujemo enake pomoči in da pravično ne pomeni nujno »za vse enako«. Prav odnos je največji učitelj.
