V čudovitem ambientu sotočja Soče in Tolminke v bližini Tolmina so se v nedeljo, 3. julija 2022, tj. na zadnji festivalski dan Soča Outdoor festivala, v parakolesarjenju, supanju, raftingu, lokostrelstvu in še čem preizkušale tudi osebe z različnimi oviranostmi. Več kot sto udeležencev Parafestivala (https://www.facebook.com/parafestival), ki je potekal pod geslom Vključujem, je v sotočju preživelo nepozaben dan.
Gonilna sila Parafetivala je Stojan Mervič (ljubitelj kolesarstva in vzgojitelj v Centru Janeza Levca v Ljubljani), kot soorganizator pa je na pomoč priskočila tudi Zveza Sonček (brez Maje Bobnar, vodje športa in obnovitvene rehabilitacije v Zvezi Sonček ne bi šlo!). »Izjemno nas veseli in ponosni smo, da nas je letos pod svoje okrilje vzel Soca Outdoor Festival, ki je med 1. in 3. julijem v Tolminu potekal že deveto leto. Kulisa rek Soče in Tolminke namreč udeležencem omogoča druženje, preizkušanje v različnih športih in uživanje v prekrasni naravi,« je dejal Mervič.
Organizatorji Soča Outdoor Festivala so poskrbeli, da je bilo prizorišče dostopno za gibalno ovirane osebe. Raftanje po smaragdni lepotici Soči, ki je udeležence Parafestivala z rafti zapeljalo po brzicah čudovite reke do prizorišča festivala na sotočju, je omogočilo podjetje Soški bazni tabor iz Gabrjev. Občina Tolmin je poskrbela za dostopne sanitarije ter krila stroške kosil za spremljevalce. Glavni sponzor festivala Adidas Terrex pa je omogočil, da so festivalske majice dobili tudi udeleženci Parafestivala.
Na pomoč so priskočili številni prostovoljci, saj takega dogodka brez srčnih ljudi sploh ne bi bilo mogoče izpeljati. Na zbirno mesto jih je res veliko prišlo iz Decathlona, ki sicer z Zvezo Sonček že štiri leta sodeluje v skupnem projektu, v okviru katerega odraslim s cerebralno paralizo in drugimi oblikami invalidnosti predstavljajo delovanje trgovin – tudi kot morebitno delovno okolje zanje. Sicer pa Zveza Sonček z Decathlonom enkrat na mesec sodeluje tudi na področju športa.
»Preizkušali smo se v aktivnostih, ki so nam večinoma nedostopne. Voda je bila sicer zelo mrzla, a okolje, spremljevalci, druženje v tem prekrasnem okolju ter prijazni ljudje so tisto, zaradi česar je bil dan čudovit. Hvala Maji Bobnar in Stojanu Merviču, ki sta poskrbela za organizacijo, ter Elionu Rojcu za prevoz in vso pomoč. Brez številnih prostovoljcev takega dneva zagotovo ne bi mogli izpeljati. Srčna hvala vsem, ker nam pomagate. Neverjetni ste! Upam, da se prihodnje leto vnovič srečamo tu,« je dejala udeleženka Andreja Golob (uporabnica Centra Sonček Ljubljana), ki se je po strmem pobočju do sotočja pogumno zapeljala z električnim invalidskim vozičkom.
»Parafestival je bil nepozaben! Prilagojene športne aktivnosti, kot so supanje, kanu, lokostrelstvo, so bile super. Prostovoljcev, brez katerih ne bi šlo, saj je njihova pomoč neprecenljiva, je bilo res veliko. Bila je prava energija in dober ekipni duh. Če imamo pomoč drugih, smo sposobni marsičesa. Navdušena sem, ker nas je Soča Outdoor Festival tako lepo sprejel medse, upam, da bomo del festivala tudi prihodnje leto,« je dejala Ana.
Pero se je strinjal z Ano in nadaljeval, da je bil že na prvem parafestivalu v Ankaranu, da pa je bilo tokrat še boljše, predvsem pa drugače, saj so bili del Soča Outdoor Festivala, katerega se je udeležilo res veliko ljudi. »Jaz sem res užival! Bili smo ekipa, da te skipa!«
Urban je svoje vtise strnil takole: »Meni je bilo top! Bili smo v lepem okolju, lahko sem supal in se peljal v kanuju. Čeprav je bilo res vroče, smo se imeli odlično. Navijam za ponovitev v prihodnjem letu.«
Grega: »Sup je res fajn izkušnja, lokostrelstvo tudi! Če bo možnost, grem spet in ta takoj, sploh ni pomembno, kje bo! Sotočje je odličen prostor, le pot do vode je po strmem področju kar težka, a s pomočjo prostovoljcev smo zmogli vse!«
Stojan Mevrič, (so)organizator Parafestivala: »Iskrena hvala Soča Outdoor Festivalu, da ste nas sprejeli medse, saj sami zagotovo ne bi zmogli organizirati toliko različnih in zanimivih aktivnosti. Ker se je Parafestival odvijal prvič, smo se pri organizaciji še malo lovili, a na koncu je vse steklo, razpoloženje je odlično, pohvale in pozitivni odzivi pa se kar vrstijo! Res je, da se z invalidskimi vozički vedno kaj zaplete in je treba improvizirati, ampak z malce dobre volje in humorja so težave hitro rešljive. Prav vsak prostovoljec je dal vse od sebe. Toliko dobre volje, solidarnosti, povezanosti, zabave in zavedanja, da smo lahko še tako različni, a če smo skupaj z istim namenom, se lahko imamo zares odlično! Če bodo preostali za – predvsem pa Zveza Sonček – drugo leto zagotovo ponovimo.«
