Ko so se v Zvezi Sonček obrnili na nas s ponudbo, da bi ob svetovnem dnevu cerebralne paralize v Narodni galeriji gostili njihovo predstavo Veveriček posebne sorte, se je to zdela izvrstna priložnost, da lutkovno predstavo uvrstimo na program vseslovenske kulturne akcije Z igro do dediščine in tako na dogodek, ki smo ga v galeriji pripravili 12. oktobra, brezplačno povabimo splošno javnost, še zlasti pa družine z otroki.
Vsako leto na začetku oktobra slovenski muzeji in galerije sodelujemo v akciji Z igro do dediščine, ki jo organizira sekcija za izobraževanje in komuniciranje pri Skupnosti muzejev Slovenije že od leta 2010. Poslanstvo Narodne galerije ni le promocija kulturne dediščine v najširšem smislu, temveč tudi to, da dostop do nje omogočimo vsem ljudem – tudi tistim, ki jim je zaradi oteženih življenjskih okoliščin dostopnost kulturnih dobrin morda omejena; še pomembneje pa je, da imajo predstavniki ranljivih skupin možnost pri programu tudi aktivno sodelovati in ga soustvarjati.
Lutkovna predstava je nastala po slikanici pisateljice in pesnice Svetlane Makarovič in ilustratorja Marjana Mančka Veveriček posebne sorte, ki sta jo ustvarjalca podarila otrokom s cerebralno paralizo. Zgodba govori o veveričku Čopku, ki je malce drugačen od drugih veveric, saj ima eno tačko tanjšo od druge in zato ne more skakati. Zaradi svoje drugačnosti je sprva izločen iz družbe, vendar se izuri v drugih stvareh – nauči se šteti, napovedovati vreme, peti, pripovedovati in si s svojimi veščinami na koncu pridobi svoje mesto v gozdu.
V predstavi, ki sicer potuje tudi po slovenskih šolah in vrtcih (https://www.soncek.org/sola/korak-k-soncku-inkluzivni-kulturni-dnevi/), igrajo uporabniki Centra Sonček Novo mesto in člani dolenjskega društva Sonček – torej osebe z oviranostjo. Po predstavi nastopajoči odkrito spregovorijo o tem, kaj vse zmorejo, znajo, o čem sanjajo … in tako občinstvu v pogovoru razkrijejo svojo življenjsko zgodbo in predstavijo, kako se spoprijemajo z vsakodnevnimi izzivi.
V Narodni galeriji so večino mnogoštevilnega občinstva predstavljali otroci in njihovi starši; to je bila odlična priložnost, da so najmlajši radovedneži spoznali, da tudi osebe s cerebralno paralizo znajo in zmorejo mnogo – morda jim gre delo le malce počasneje od rok. Prav zato je predstavo pospremila tudi razstava fotografij Zveze Sonček – Vse roke so pomembne, moje in tvoje, na katerih so bile upodobljene roke oziroma dlani oseb s cerebralno paralizo. Ta je obiskovalce opomnila, da je za nekatere izmed nas celo najmanjši opravek lahko zamuden in težak; in čeprav so se mali nadobudni obiskovalci, ki so sedeli na blazinicah v prvi vrsti, najbolj razveselili obiska velike maskote veverička Čopka in mu izmed rekvizitov nagajivo izmaknili storžek ali dva, so med predstavo vendarle lahko začutili, kaj pomeni biti drugačen – spoznavanje in stik z drugačnostjo pa je tudi prvi korak k njenemu razumevanju in sprejemanju.
Dogodek smo v galeriji obogatili še z ustvarjalno delavnico, na kateri so si otroci lahko izdelali lutko svojega pravljičnega junaka. Po večini je bil to kar veveriček Čopko, ki je – pa čeprav s krajšo tačko – po delavnici živahno odskakljal v domove družin. Sonce je tako – prav zares, pa tudi v prenesenem pomenu – posijalo v Narodno galerijo, ki je ta dan gostila veliko srčnih in iskrenih sončkov, od tistih najmlajših pa do tistih, ki so na odru najsvetleje zasijali.
Uporabniki Zveze Sonček na ogledu in ustvarjalni delavnici v Narodni galeriji
Ker so nas uporabniki Centra Sonček Novo mesto in člani dolenjskega društva razveselili z izvedbo svoje predstave v Narodni galeriji in ker jih je občinstvo tako lepo sprejelo, smo jih konec novembra v zahvalo povabili na posebno galerijsko doživetje: voden ogled umetnin in ustvarjalno delavnico. Pridružili so se jim tudi uporabniki in zaposleni centrov Sonček Šiška in Rožanska v Ljubljani.
Narodna galerija v svoji stalni zbirki sicer postavlja na ogled približno 600 umetnin; mi pa smo tokrat našim gostom predstavili izbor mojstrovin slovenskih impresionistov.
Slovenski slikarji impresionisti – Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen– (štirje prijatelji) – so začetniki moderne likovne umetnosti pri nas. Njihove slike pri domačem občinstvu sprva niso bile razumljene, gledalci so jim očitali nejasnost, zabrisanost, nedokončanost. Impresionisti so se zavestno lotili uvajanja novih likovnih pristopov, tistim, ki jih zaradi cerebralne paralize roke morda ne ubogajo tako, kot bi si želeli, pa impresionistična tehnika slikanja omogoča bolj svoboden način likovnega izražanja; nanosi barve so lahko debeli, pomemben pa je vtis – impresija – in ne strogo realističen prikaz izbranega motiva.
Udeležence smo spodbudili, da primejo v roke slikarske lopatice, ki smo jih poprej že spoznali na vodenem ogledu umetnin, in se skupaj lotili ustvarjanja. Nastali so izjemni likovni izdelki, ki nosijo spomin na prijetno galerijsko doživetje, želimo pa si, da bodo vsem sodelujočim v navdih tudi pri nadaljnjih (ustvarjalnih) podvigih.
Vsekakor smo bili obiska uporabnikov Zveze Sonček zelo veseli in upamo, da se kmalu spet srečamo!
Zapisala: Nataša Braunsberger, vodja izobraževanja in animacije v Narodni galeriji
